e-gradiva						SERŠ Maribor		O projektu	Besednjak
Osnove |  Skladi |  Topologije |  Mediji |  Pristopne |  LAN |  Omrežni |  Transportni |  Povezovanje |  Varnost |  Storitve |  Varnost |  Sistemi |  Strežniki

Aplikacijska plast

Datoteke hosts

DNS

DHCP

FTP

TFTP

Telnet

E–posta

Splet

Iskalniki.

E–trgovina

Spletna trgovina

Razvoj

Kmalu po razmahu svetovnega spleta so se pojavile prve spletne trgovine. Prve so nastale v ZDA in se nato razširile po vsem svetu. Zamisel je bila verjetno posledica razmaha kataloške in televizijske prodaje. Takšno nakupovanje ima prednosti tako za kupce kot tudi trgovce. Za kupca je vsekakor zanimivo, da lahko kadarkoli poišče in naroči želeno blago. Poleg tega mu je običajno na voljo več informacij o izdelku kot mu jih lahko poskrbi povprečen prodajalec v trgovini. Poleg tega kupcu ni treba skrbeti za parkirni prostor, med kupovanjem si lahko celo umiva zobe, pa ga zaradi tega nihče ne bo gledal postrani. Cene so običajno nižje kot v običajnih trgovinah, saj se pri tovrstnih nakupih izognemo marsikateremu posredniku. Takšna trgovina ima določene prednosti tudi za trgovca. Ni mu potrebno izgraditi velike trgovine za prodajo izdelkov, dovolj je eno samo, dobro organizirano skladišče in nekaj sobic za maloštevilne zaposlene.

Spletna trgovina Amazon

Samostojne spletne trgovine so se pojavile hitro. Pogosto so bili njihovi lastniki mladi zagnani podjetniki, ki so skoraj iz nič ustvarili zelo spoštovane spletne trgovine. Lep primer takšnega podjetja je knjigarna (in danes še precej več) Amazon. Precej večjih podjetij je dolgo čakalo, preden so se odločila za lastne trgovine. Temu je delno botrovalo prepričanje, da je internet zgolj muha enodnevnica. Tudi večja podjetja so se odločila za vstop v hitro rastoči trg: "imetniki kartic, ki uporabljajo internet, sodijo med tehnično bolj izobražene uporabnike. Predstavljajo poseben tržni segment prebivalstva in so kot morebitne stranke zelo zanimivi. Uporaba interneta in svetovnega spleta narašča z eksponentno rastjo – tega se dobro zavedamo."

V Sloveniji podobnega trgovanja sorazmerno dolgo nismo poznali. Če smo odkriti se je internet začel v Sloveniji bolj dejavno razvijati okoli leta 1995. Prve večje elektronske trgovine so nastale približno leta 2000.

Plačevanje

Varno je plačevanje s čipnimi karticami

V času nastanka spletnih trgovin so bile kreditne kartice že široko razširjene. Kljub temu so sprva prevladovala plačila s čeki in po povzetju. Tedaj namreč še niso bili razviti protokoli in standardi, ki bi omogočali varno posredovanje podatkov prek interneta. Danes je po zaslugi teh protokolov najbolj uveljavljeno plačevanje s kreditnimi karticami. Tako se kupcu ni potrebno kaj prida ukvarjati s plačevanjem računov, prodajalec pa ima zagotovljeno plačilo. Sočasno je še vedno v uporabi staro plačevanje: plačevanje s čeki in po povzetju. Pred nekaj leti so začeli razvijati in uveljavljati tako imenovani e-denar (e-cash). Gre za to, da imate pri določeni banki (predvidoma elektronski) shranjeno določeno vsoto fizičnega denarja. Banka vam zanj izda e-denar, ki ga nato uporabljate pri internetnem nakupovanju. Za zdaj takšno plačevanje še ni zelo razširjeno.

Slovenske trgovine se večinoma poslužujejo preverjenega plačevanja po povzetju. Redke so trgovine, ki omogočajo plačevanje z karticami. Še bolj so redke tiste ki to počnejo po zaščitenih kanalih.

Varnost

Trgovina potrebuje zanesljive sisteme (3pod, CC)

Internet in njegov glavni protokol TCP/IP sta zasnovana tako, da ne omogočata varnosti. Vsaki liniji, po kateri poteka internetni promet, je mogoče "prisluškovati" in z nje pobirati vse zanimive informacije. Še posebej so zanimivi podatki o kreditnih karticah. Zato so programerji začeli razvijati protokole in standarde, ki bi onemogočali tovrstno prisluškovanje.

Eden izmed najbolj razširjenih standardov je SSL (Secure Socket Layer) podjetja Netscape. Ta standard zakodira podatke, ki potujejo med brskalnikom in strežnikom. Kadar je uporabnik na varnem strežniku so vsi podatki, ki jih pošilja ali sprejema, zakodirani. Znan protokol je SHTTP (Secure HyperText Transfer Protocol), ki ga je razvilo podjetje Terisa System in deluje po standardu SSL.

Ker te rešitve niso najboljše, saj je zaradi kodiranja prenos podatkov preveč počasen, so programerji začeli iskati nove rešitve. Glavna napaka oz. pomanjkljivost standarda SSL je, da ne preverja uporabnikove identitete. Tako so nepridipravi kartico v primeru izgube ali kraje s pridom izkoristili, še preden ste jo preklicali.

Iskali so predvsem rešitve, ki bi omogočale varnejše elektronsko poslovanje. Zganila sta se tudi največja izdajatelja kartic, MasterCard in Visa. Skupaj z nekaterimi računalniškimi podjetji sta začela pripravljati in testirati standard SET (Secure Electronic Transaction). Ta naj bi poleg zakodiranega prenašanja podatkov omogočal tudi identifikacijo kupca in prodajalca.

Spletna trgovina BoF

Z varstvom potrošnika pri plačevanju na daljavo se ukvarja organizacija OECD (Consumer Redress in the Global Marketplace: Chargebacks). Ugotavljajo, da se v pravilih izdajateljev plačilnih kartic premalo poudarja soodgovornost izdajatelja in njegova dolžnost, da pomaga, če imetnik kartice postane žrtev goljufije ali drugih dejanj, za katera ni neposredno odgovoren. V večini držav velja, da mora potrošnik najprej sam storiti vse, kar je v njegovi moči, da uredi spor s prodajalcem; šele potem mu pomaga izdajatelj kartice. Tak način reševanja problema pri naročanju v tujini ni najuporabnejši.

Zaključek

Spletno trgovanje se je pričelo kmalu po izumu spleta. Izdelke je mogoče izbirati po vsem svetu in poiskati najugodnejše cene. Največji problem predstavlja varovanje podatkov. Največ težav je pri hrambi podatkov pri trgovcu. Z novimi protokoli in varnejšimi karticami, se bo trgovina še povečala.