| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
 |
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
|
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
V tej učni vsebini boste spoznali:
Usmerjevalnik pošilja pakete v drugo omrežje na podlagi tabele v svojem pomnilniku. Tabele so lahko statične ali dinamične. Statične tabele vpiše administrator omrežja in so primerne le za manjša omrežja z enim usmerjevalnikom(ali kvečjemu dvema). Dinamično usmerjanje pomeni, da si usmerjevalniki med seboj izmenjujejo tabele. Najbolj znana protokola za dinamično usmerjanje sta RIP in OSPF.
Routing Information Protocol (RIP) je najbolj uporabljan usmerjevalni protokol v omrežjih s protokolnim skladom TCP/IP po svetu. Izvorno je bil zasnovan za sisteme UNIX. Danes je uporabljen v še mnogih drugih platformah in je standardiziran v dokumentu Request for Comments (RFC) 1058, ki ga je sprejela internet Engineering Task Force (IETF). Trenutno je v uporabi druga različica protokola, ki je bila objavljena v RFC 2453.
Večina sporočil RIP je v osnovi dveh tipov sporočil, zahteva in odgovor (angl. requests, replies). Obe vrsti sporočil sta zapakirani v paketih User Datagram Protocol (UDP), ki uporabljajo dobro znano številko vrat 520. Ko se usmerjevalnik RIP zažene, tvori zahtevo RIP, ki je oddana na vse omrežne vmesnike. Vsi ostali usmerjevalniki, ki sprejmejo zahtevo, odgovorijo s sporočilom, ki vsebuje njihovo usmerjevalno tabelo. Na podlagi teh tabel usmerjevalnik zgradi svojo lastno usmerjevalno tabelo. Usmerjevalnik nato pošilja svojo tabelo vsakih 30 sekund sosednjim usmerjevalnikom. Usmerjevalniki primerjajo te tabele z obstoječimi in po potrebi vnesejo spremembe.
Protokol Open Shortest Path First (OSPF) je hierarhični usmerjevalni protokol, razvit za IP omrežja s podporo organizacije IETF (internet Engineering Task Force). OSPF izhaja iz zgodnejše različice usmerjevalnega protokola OSI. OSPF usmerjevalniki so zmožni izračunati najugodnejšo pot za sporočila.
Presojanje povezave glede na število skokov za dosego cilja, ni vedno učinkovita. En skok lahko predstavlja povezavo po Gigabit ethernet ali po klicni liniji; segment povezave je lahko kratek ali dolg. Obstaja še drug tip usmerjanja, ki meri druge značilnosti stanja vsake posamezne povezave (hitrost, cena, prepustnost in druge) in jih shrani v tabelo, ki si jo izmenjujejo usmerjevalniki po omrežju.
OSPF je določen z RFC 2328. OSPF ima mnogo prednosti pred RIP, vključno z bolj ažurnim obnavljanjem tabel in avtentikacijo sporočil med usmerjevalniki. OSPF za razliko od RIP takoj sporoči spremembo v usmerjevalni tabeli sosednjim usmerjevalnikom in ne pošlje celotne tabele, temveč le njen del (kjer so pač spremembe).
Včasih usmerjevalnik ne ve, kam mora poslati paket (takoj po priključitvi je to običajen pojav). Tedaj pošlje na privzeti usmerjevalnik, problem, kam s paketom, tedaj ni več njegov, temveč od usmerjevalnika, ki mu je posredoval paket.
Usmerja se lahko usmerjevalne pakete usmerjevalnih protokolov, kot sta IP in IPX. Ker je skozi prostrano omrežje potrebno poiskati pot do cilja, obstajajo protokoli, ki obveščajo usmerjevalnike o stanju povezav v omrežju. Najbolj znana protokola sta RIP in OSPF.
Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.