e-gradiva						SERŠ Maribor		O projektu	Besednjak
Osnove |  Skladi |  Topologije |  Mediji |  Pristopne |  LAN |  Omrežni |  Transportni |  Povezovanje |  Varnost |  Storitve |  Varnost |  Sistemi |  Strežniki

Enkapsulacija

OSI

OSI

TCP/IP

TCP/IP

Omrežni standardi

Omrežne komunikacije

Omrežne dejavnosti zajemajo tudi prenos podatkov iz enega računalniškega sistema na drugega. Ta zapleten postopek je lahko razdeljen na sledeče si naloge. Računalnik, ki pošilja mora:

• prepoznati podatke,
• razdeliti podatke v obvladljive gruče,
• vsakemu podatku dodati informacije o njegovi lokaciji in prepoznavanju prejemnika podatkov,
• dodati informacije o sinhronizaciji in za preverjanje napak,
• dati podatke v omrežje in poslati na želen cilj.

Komunikacija

Programska oprema omrežnega odjemalca deluje na mnogih različnih slojih znotraj oddajnega in sprejemnega računalnika. Vsak od teh slojev predstavlja enega ali več protokolov. Ti protokoli ali pravila obnašanja so običajne specifikacije oblikovanja in prenosa podatkov. Ko računalnik, ki pošilja in tisti, ki sprejema, delujeta z istimi protokoli, je komunikacija zanesljiva. Zaradi razslojene strukture temu pogosto pravimo protokolni sklad.

Zaradi hitrega razvoja omrežne strojne in programske opreme je bil pomemben nastanek standardnih protokolov, ki bi omogočali strojni in programski opremi različnih izdelovalcev medsebojno komunikacijo. Nastali sta dve osnovni vrsti standardov, referenčni model OSI in njegova modifikacija, imenovana Projekt 802. Razumevanje pomena standardov v omrežjih je prvi in pomemben korak k razumevanju, kako v tehnološkem smislu omrežje sploh deluje.

Referenčni model OSI

Leta 1983 je mednarodna organizacija za stardanizacijo ISO izdala dokument, ki so ga imenovali Osnovni referenčni model za odprte sistemske povezave (angl. The Basic Reference Model for Open Systems Interconnection). OSI je doživel popravek in dopolnitev leta 1985. V tem modelu so računalniške omrežne funkcije deljene. Orginalno je bila struktura teh sedmih slojev model za novi protokolni sklad, toda to se nikoli ni uveljavilo. Namesto tega jemodel OSI bil uporabljen z obstoječimi protokoli za referenčno orodje in učenje omrežnih komunikacij.

Referenčni model OSI je najbolj znan in najbolj uporabljan model omrežnih okolij. Proizvajalci upoštevajo OSI referenčni model, ko oblikujejo svoje omrežne izdelke. OSI vsebuje opis, kako naj strojna in programska oprema delujeta skupaj v omrežni komunikaciji, ki je razdeljena na sloje. Model prav tako pomaga pri odpravljanju težav, ker v določenih okvirih določa, kako naj bi komponente delovale.

Referenčni model OSI prikazuje omrežne procese in je bil razdeljen na sedem različnih slojev. Ta teoretična zgradba omogoča lažje razumevanje in učenje. Na vrhu modela je aplikacija, ki uravnava dostop do omrežja, na dnu pa je samo omrežni medij. Ko se podatek premakne navzdol skozi sloje modela, nanj delujejo različni protokoli, ga pripravijo in pakirajo za prenose preko omrežja. Ko podatek pride do pravega cilja, se premakne navzgor skozi sloje na prejemnem sistemu, kjer isti protokoli pretvorijo podatke v enakih procesih v nasprotni smeri.

Pri izdelavi referenčnega modela so upoštevali:

• Sloj je uveden, če je potrebna ločena predstavitev funkcij.
• Vsak sloj mora imeti natančno določene naloge.
• Naloge posameznega sloja morajo uporabljati mednarodno sprejete standardizirane protokole.
• Sloji naj kar najmanj komunicirajo s protokoli na drugih slojih.
• Število slojev mora biti tako veliko, da različne funkcije niso na istih slojih in hkrati jih mora biti čim manj, da je arhitektura pregledna.

Večina protokolov, ki se danes uporabljajo, je še iz časa, ko še ni bilo modela OSI in nimajo strukture teh sedmih slojev. V večini primerov en sam protokol kombinira funkcije, ki so na dveh ali več slojih v modelu. Funkcije protokolov se tudi točno ne skladajo s funkcijami v OSI modelu. Vseeno ta model ostaja najboljše orodje za učenje omrežnih procesov in profesionalnih napotkov za izdelavo protokolov z določenimi nalogami, ki so povezane z določenimi sloji.

Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.