e-gradiva						SERŠ Maribor		O projektu	Besednjak
Osnove |  Skladi |  Topologije |  Mediji |  Pristopne |  LAN |  Omrežni |  Transportni |  Povezovanje |  Varnost |  Storitve |  Varnost |  Sistemi |  Strežniki

Aplikacijska plast

Datoteke hosts

DNS

DHCP

FTP

TFTP

Telnet

E–posta

Splet

Iskalniki.

E–trgovina

DHCP

Naloga IP je tudi logično naslavljanje. Obstajajo številne prednosti in slabosti obstoječega načina naslavljanja. Vsak računalnik v omrežju mora imeti unikatno številko. To zahteva precej dela z nastavitvami naslovov IP odjemalcev s protokolnim skladom TCP/IP. Administrator omrežja mora biti prepričan, da ima vsak računalnik pravilne nastavitve, da ne prihaja do podvojitev naslovov. V majhnih omrežjih ni toliko težav kot v velikih.

poreklo DHCP

Prošnja za naslov IP

V letih uporabe protokolnega sklada TCP/IP, so se razvijalci lotili različnih težav z nastavitvami TCP/IP v velikih omrežjih. Ena izmed prvih rešitev je bila Reverse Address Resolution Protocol (RARP), ki je računalnikom brez diska omogočal pridobiti naslov IP. RARP deluje ravno nasprotno kot ARP. Če ARP pošilja naokrog naslov IP, da bi pridobil naslov MAC, RARP pošilja naokrog svoj strojni naslov, da bi pridobil naslov IP. RARP je danes že zastarel, saj pridobiva samo naslov IP in ne pridobiva omrežne maske in privzetega prehoda, ki sta za današnje nastavitve TCP/IP potrebna.

Pregled prostih naslovov in ponujanje

Naslednji protokol, ki je omogočal samodejno nastavitev TCP/IP, je bil Bootstrap Protocol (BOOTP). BOOTP zmore več od RARP in se uporablja še danes. BOOTP omogoča postajam s TCP/IP pridobitev vseh parametrov, ki jih potrebuje za delovanje, kot so naslov IP, podomrežna maska, privzeti prehod in naslov DNS strežnika. Postaje lahko tudi naložijo zagonske datoteke s BOOTP strežnika z uporabo Trivial File Transfer Protocol (TFTP). Še vedno pa mora administrator na BOOTP strežniku nastaviti vsakega odjemalca, saj ne obstaja mehanizem, ki bi samodejno dodeljeval naslove IP odjemalcem. V primeru napačnih nastavitev se lahko zgodi, da bi dva računalnika lahko dobila isti naslov IP.

Delovanje DHCP

Izbira naslova IP

Dynamic Host Configuration Protocol (DHCP) so iznašli pri podjetju Microsoft zaradi težav, ki so jih imeli s protokoli RARP in BOOTP. DHCP se zgleduje po BOOTP, toda je veliko enostavnejši za uporabo in za razdeljevanje naslovov IP postajam. DHCP dinamično dodeljuje naslove IP iz določenega obsega, ki ga določi administrator. Ko je naslov IP dodeljen postaji, ne dovoli več dodeljevanja tega naslova IP drugi postaji. Torej preprečuje podvojevanje naslovov IP.

Vnos v tabelo in potrditev izbire

DHCP se sestoji iz treh komponent: odjemalca, strežnika in protokola, ki komunicira med njima. Večina implementacij TCP/IP ima odjemalce DHCP vgrajene v sistem. Strežnik DHCP je aplikacija, ki teče na računalniku in daje usluge odjemalcem. Strežniki Windows imajo že od Windows NT nastavitve za to storitev, prav tako pa velika večina strežnikov UNIX (vključno z Linux), Novell NetWare. DHCP strežniki in odjemalci niso odvisni od platforme. Kljub temu, da je standard razvil Microsoft, je DHCP odprt standard TCP/IP. DHCP je objavljen v Request For Comments (RFC) 2131 in 2132.

Ključna naloga DHCP je določanje naslova IP. Mogoči so naslednji načini:

Ročna nastavitev

Administrator nastavi določen IP vsaki postaji na DHCP strežniku in strežnik nato posreduje ta naslov.

Samodejna nastavitev

DHCP strežnik zagotavlja odjemalcem naslove IP, ki se nahajajo v množici, odjemalci jih dobijo v stalno uporabo.

Dinamična nastavitev

DHCP strežnik zagotavlja odjemalcem naslove IP, ki se nahajajo v množici. Odjemalci morajo periodično obveščati strežnik o uporabi tega naslova. V primeru neodziva odjemalca, se naslov vrne v množico neoddanih naslovov.

Nastavljanje DHCP odjemalca v Windows XP

Uporaba ročne nastavitve je praktično ekvivalentna uporabi BOOTP za dodeljevanje naslovov. Ta način administrator običajno le redko uporabi. Vendar je potreben za nastavitev strežnikov, ki so preko DNS povezani s točno določenimi naslovi. Administrator bi lahko naslove nastavil tudi neposredno na vsaki postaji,toda DHCP zagotavlja, da ne pride do podvojevanja naslovov.

Samodejno dodeljevanje naslovov je pogosto ugodna rešitev za omrežja, ki imajo na voljo dovolj naslovov. Stalni naslov zmanjša DHCP promet med odjemalci in strežnikom. Tudi nadzorovanje prometa in dogajanja v omrežju je enostavnejše, saj vsi paketi z istim naslovom IP vedno pripadajo isti postaji.

Dinamično dodeljevanje naslovov IP popolnoma avtomatizira proces in dovoljuje administratorju največ svobode. Takšen način pa nepovabljenemu gostu v omrežju olajša dostop, saj je vključitev v omrežje enostavno, ker mu podatkov ni potrebno poznati, saj mu jih poda strežnik sam. V kolikor je v omrežju potrebna velika varnost, se DHCP ne uporablja.

Zaključek

Protokol DHCP je bil razvit, da bi odpravil težave s centraliziranjem nastavitev IP za odjemalce. DHCP ima v svojem delovanju štiri faze: prošnja za naslov, ponujanje naslovov, izbira naslova in potrditev izbire. Zaradi enostavnosti nastavitev pa se zmanjša varnost v omrežju, saj za priklop v omrežje ni potrebno poznati nastavitev IP.