| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
 |
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
|
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
V tej učni vsebini boste spoznali:
Linux je prosto dostopna izvedba operacijskega sistema Unix za osebne računalnike s procesorji Intel. Linux teče tudi v drugačnih strojnih okoljih, temelječih na procesorjih Sun SPARC, DEC Alpha, Power PC, Motorola 680x0, MIPS, ARM ali HP-PA. Vendar so druga strojna okolja redka.
V Bellovih laboratorijev je leta 1969 nastal operacijski sistem Unix, napisan v takrat novem programskem jeziku C. Imel je dobro zasnovo, hkrati pa mu je programski jezik C omogočil prenosljivost jedra in tako je Unix kmalu našel svoj dom na večini velikih računalnikih, kjer je ostal dolga leta.
Ker si je Unix začel ustvarjati monopol, je postajal vedno dražji, njegovo delovanje in izvorna koda pa čedalje večja skrivnost. Temu se je v začetku 1980. uprl talentiran Richard M. Stallman in zapustil prestižen oddelek Artificial inteligence laboratories na MIT (Massachusetts Institute of Technology). Motilo ga je, da so programerji morali podpisati stroge pogodbe o varovanju podatkov, saj je bil eden ključnih interesov podjetij varovanje izvorne kode njihovih izdelkov.
Richard M. Stallman je močno nasprotoval monopolu, ki ga je imel Unix in leta 1984 začel s projektom zbiranja prostega programja (freeware) za Unixu podoben sistem, ter mu nadel ime GNU (GNU's Not Unix!). Napisal je GCC - prevajalnik za C, urejevalnik Emacs in dodal še pravno osnovo prostega programja - GNU GPL (General Public Licence).
Ta daje uporabnikom proste programske opreme štiri temeljne pravice:
Seveda je zdaj jasno, da je pogoj za zadoščanje licenci GPL, ki jo večkrat ironično označujemo copyleft (kot nasprotje od copyright), odprtost izvorne kode (open source). Vsakdo jo lahko spremeni, kar prispeva k hitrejšemu razvoju programja, ki se v praksi ponavadi izkaže tudi za bolj inovativnega od klasičnega (obstajajo tudi slabosti, a o teh naj razmisli vsak sam!).
Razvoj prostega programja se je tako lahko začel, saj so bili na voljo prevajalnik, urejevalnik besedil (za programiranje) in pravila igre. Leta 1985 je bila ustanovljena še FSF (Free Software Foundation), ki je s prostovoljnimi sredstvi spodbujala razvoj in število programov je hitro naraščalo. Danes skupina GNU skrbi za več tisoč programov.
Tako je bilo v začetku 1990. let že zelo veliko proste programske opreme, manjkal pa je ključni del - jedro operacijskega sistema. Sodelavci projekta GNU so imeli v načrtih modularno jedro z imenom Hurd, a se je njegov razvoj zelo zavlekel, tako da je izšel šele pred kratkim in še ni pripravljen za stabilno delo in verjetno niti nikoli ne bo.
Zazdelo se je že, da GNU nikoli ne bo postal celovit sistem. A ne za dolgo. V tem času je profesor Andrew S. Tanenbaum na Free University of Amsterdam študente učil razvoja operacijskih sistemov, pri čemer si je pomagal z izpeljanko takrat že "zaprtega" Unix-a, z Minix-om, ki ga je napisal sam. Operacijski sistem je bil relativno preprost in nič posebnega, imel pa je prosto dostopno izvorno kodo in je bil prilagojen za osebne računalnike.
Spoznaval ga je tudi Linus B. Torvalds z univerze v Helsinkih, ki pa nad njim ni bil pretirano navdušen, zato ga je želel izboljšati. Ker je imel pri 21. že precej znanja, je začel iz nič in napisal svojo različico Unix-a (Minix-a), ki mu je dal ime Linux. Novi operacijski sistem je dobil tudi ime "otrok interneta", saj je bil internet edini medij, preko katerega je potekala izmenjava vrstic izvorne kode. In ta je potekala z bliskovito naglico, tako da ga danes zaradi zrelosti srečamo na strežnikih, ki opravljajo najpomembnejše operacije. Pa ne le zato; ker Linux temelji na Unixovih temeljih, je prenosljiv, zato so hitro sledili prenosi tudi na druge arhitekture. Danes ga srečamo na najrazličnejših računalnikih, od posebnih ur in mobilnih telefonov do največjih strežnikov.
Linux ni edina prosto dostopna izvedba Unix-a za osebne računalnike s procesorji Intel. Približno v istem času, kot je potekal razvoj prve različice Linux–a, je tekel tudi projekt 386BSD, katerega cilj je bil prenesti Unix BSD v osebne računalnike s procesorji Intel. Iz iste veje so se pozneje razvili še NetBSD, OpenBSD in FreeBSD. Slednji je uspel prepričati najširši krog uporabnikov. Ne smemo pozabiti tudi na Hurd, prosto dostopno jedro iz projekta GNU, čeprav ga še bolj ali manj preizkušajo in še ni primerno za splošno rabo. Nenazadnje ne pozabimo še med drugimi izvedbami Unix-a za osebne računalnike omenimo še Minix, nekakšen "šolski" Unix, ki je bil povod za nastanek Linux–a.
Linux dandanes poznamo v veliko različnih distribucijah in preoblekah. Večino lahko dobimo na internetu, in to popolnoma brezplačno, razen nekaterih distribucij, kjer nam nudijo tudi podporo v obliki pisnega gradiva ali pa dodatnih programov za uporabo operacijskega sistema. Zaradi priljubljenosti, ki jo Linux ima, pa je vedno več aplikacijskih programov za različne distribucije Linux–a, ki pa niso brezplačni.
Trenutno med najbolj priljubljene distribucije uvrščamo:
Obstaja pa še veliko več distribuciji ki so prirejene.
Spoznali ste, kaj je Linux. Pregledali smo zgodovino dogodkov, ki so vplivali na nastanek operacijskega sistema Linux. Seznanili smo se z značilnostmi odprtokodne programske opreme, licence GNU GPL. Predstavili smo nekaj distribucij Linux–a
Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.