Naš končni cilj pri programiranju mikrokontrolerja je strojni program v njegovem pomnilniku, ki ga CPE lahko izvaja. Ker je v večini primerov mikrokontrolerjev uporabljen v namenskih aplikacijah, kjer mora po vklopu sistema delovati po točno določenem programu, bo njegov program zapisan največkrat trajno v bralnem pomnilniku (npr. EPROM-u). Ko takšen sistem vklopimo, mora začeti delovati, kot je bilo predvideno s programom.
V kolikor bi želeli, da se program izvaja iz RAM pomnilnika , bi morali vsakokrat ob vklopu sistema program ponovno naložiti v RAM.
Osnovna razvojna orodja
Kot končni cilj razvoja programske opreme si bomo zadali strojni program, zapisan v pomnilniškem elementu, ki hrani podatke tudi po izklopu napajalne napetosti. Zaradi nizke cene, splošne razširjenosti in možnosti brisanja vsebine bodo za nas najpomembnejši EPROM elementi.
Prvi korak, ki ga storimo je, da napišemo na osebnem računalniku izvorni program v zbirnem ali višjem programskem jeziku. To naredimo s pomočjo preprostega urejevalnika besedil, s katerim nato napisan program shranimo kot ASCII datoteko. Naslednji korak je prevajanje izvornega programa v strojnega, za kar mora biti osebni računalnik opremljen s prevajalnim programom, ki je v tem primeru prečni kompilator ali prečni zbirnik za želeni mikrokontroler. Naj enostavneje bi bilo sedaj strojni program direktno vpisati v pomnilniški element.
Takčen programator je običajno kot kartica vključen v osebni računalnik, preko posebnega kabla pa ima prikjučeno podnožje, v katerega vstavimo EPROM, ki ga želimo sprogramirati. Hkrati ima seveda na disketi še poseben upravljalski program, ki ga vedno dobimo poleg programatorja. Ta program na osebnem računalniku poženemo, v podnožje vstavimo EPROM in z izbiro pravih ukazov vpišemo v EPROM strojni program mikrokontrolerja. Spogramirani EPROM nato iz programatojevega podnožja predstavimo v naš sistem, zgrajen z mikrokontrolerjem. Sistem nato vklopimo in pogledamo. Če deluje tako, kot smo si zamislili. Ko smo z delovanjem zadovoljni, naročimo pri proizvajalcu masko za notranji ROM pomnilnik in večjo serijo samostojno delujočih mikrokontrolerjev. Zaradi tega bomo odslej pri razvoju programske opreme predpostavili, da imamo vedno zunanji pomnilnik, v katerem je shranjen program, po katerem sistem deluje.
SERŠ Maribor, Strokovna gimnazija, leto: 2004/05, avtor: Jernej Titan