e-gradiva | HTML | CSS | JavaScript | Načrtovanje | |||||
![]() |
|||||||||
SERŠ Maribor | Iskanje |
Čeprav so osnovna pravila tipografije za spletne strani kot tudi za natisnjene dokumente ista, so razlike za znak, ki ga vidimo na zaslonu in znak, ki ga natisnemo dokaj različne in se križajo. Računalniški zaslon prikazuje elemente v veliko nižji resoluciji kot jo najdemo na primer v knjigah, revijah in ne nazadnje tudi tiskalnikih. Večina knjig in revij je natisnjenih pri resolucijo 1200dpi (dots per inch/pik na palec) ali višji. Resolucija računalniškega zaslona pa je redko višja kot 85dpi. Tudi območje, ki ga lahko izkoristimo na računalniškem zaslonu ni tako veliko kot je to pri večini strani iz knjig ali revij, tako da imamo omejeno število informacij, ki jih lahko spravimo na eno stran, ne da bi pri tem uporabili drsnika.
Morda pa je ravno najbolj značilna lastnost spletne tipografije njena spremenljivost. Vsaka spletna stran se vedno sproti naloži v spletnem brskalniku. Vsak vrstica besedila, vsak naslov, vsak oblika in slog besedila se sproti oblikuje preko kompleksnih interakcij, ki jih izvajajo spletni brskalniki, spletni strežnik in operacijski sistem končnega uporabnika. Ta proces je naložen z možnostmi reagiranja na nepričakovano: odsotna pisava, zastareli spletni brskalnik ali pa poseben slog nastavitev, ki jih ima bralec. Dobro se je ozirati na takšne stvari, predvsem pri načrtu in tipografiji, da vsaj približno vemo, kako se bo stran bi bralcu izvajala, nikoli se točno ne ve kako se bo stran prikazala na uporabnikovem zaslonu.
Snovalci HTML so bili znanstveniki, ki so hoteli imeti standard, s katerim bi lahko izmenjavali fizikalne dokumente. Imeli so majhen interes, da bi natančno prikazali dokument kot je viden na računalniškem zaslonu. Dejstvo je da, je HTML bil načrtovan za uveljavitev čistih ločitev zadovoljive strukture in grafičnega oblikovanja. Namen je bil ustvariti svetovni splet (angl. World Wide Web), ki bi se pravilno prikazal na vsakem operacijskem sistemu v vsakem spletnem brskalniku, vključno z brskalniki ki "berejo" besedilo spletnih strani vizualno oslabelim uporabnikom (slepi na primer) in so lahko tudi natančno interpretirane pri avtomatičnih spletnih brskalnikih ter sredstvih za analizno.
Odločilni glas pri grafičnem oblikovanju in uredniškem upravljanju tradicij objavljanja, so izvirni oblikovalci spletna ignorirali človeško motivacijo. Bili so tako zavzeti narediti spletne dokumente prijazne do operacijskih sistemov in spletnih brskalnikov, da so izdelovali dokumente, ki bi jih hoteli brati še samo spletni brskalniki (ali pa znanstveniki). Pri tem ko so se osredotočili samo na strukturalno logiko dokumentov so pri tem ignorirali potrebo po vizualnosti (zunanjem izgledu), grafičnem dizajnu in tipografiji.
Večina grafičnih oblikovalcev se je izogibala uporabi standardnih naslovnih značk v HTML (h1
, h2
in tako naprej), ker jim je manjkalo domiselnosti: v večina spletnih brskalnikov, izgledajo te značke absurdno velike in krepke od ostalega besedila (h1
, h2
) ali smešno majhne (h5
, h6
). Vendar naslovne značke v HTML niso bile mišljene, da bi bile oblikovane grafično. Njihov edini namen je, da določi hierarhijo pomembnosti, tako da lahko oba, tako bralec kot tudi iskalni stroj pogledata v dokument in z lahkoto ugotovita zgradbo informacije. Samo naključno so oblikovalci brskalnika ustvarili vizualno hierarhijo za HTML, ko so določili različne velikosti in v vsaki naslovni znački.
www.webstyleguide.com © P. J. Lynch, S. Horton : SERŠ Maribor : 2004 : prevod Gregor Ahman