| e-gradiva | Sistemi | Motorola | Omrežja | ||||||
 |
|||||||||
| SERŠ Maribor | |||||||||
Programerjev pogled na V/I napravo se poenostavi, če si predstavljamo, da je vsaka naprava priključena na vodilo preko krmilnika naprave. Pri preprostih napravah je krmilnik trivialen in si ga lahko predstavljamo kot preprost register brez vsake sposobnosti za procesiranje informacij. Pri zapletenih napravah, kot sta na primer magnetni disk in magnetni trak, pa si krmilnik naprave lahko predstavljamo kot specializiran računalnik s fiksnim programom, ki je prilagojen posebnostim naprave in ki skrbi za podrobnosti pri procesiranju podatkov.
Ne glede na zapletenost notranje zgradbe posameznega krmilnika, je s strani CPE ali vhodno-izhodnega procesorja videti kot določeno število registrov. Na te registre lahko gledamo tudi kot na pomnilniške lokacije. Računalniki imajo dostop do teh lokacij realizirene različno. Vedno pa mora obstajati nek način za pisanje in pranje njihovih vrednosti. Programer torej lahko doseže, da bo naprava pričela izvajati določeno operacijo tako, da vpiše v določen register krmilnika ustrezno vsebino. Z branjem drugih registrov lahko spremlja izvajanje operacije in ugotovi, kdaj je končana in ali je med izvajanjem morda prišlo do napake.
Fizične realizacije krmilnikov se od naprave do naprave in od proizvajalca do proizvajalca močno razlikujejo. Preprosti krmilniki so pogosto vključeni v samo napravo. Pri zapletenih krmilnikih pa so ti pogosto samostojne enote, na katere običajno lahko priključimo več naprav. S tem se zmanjšajo stroški za priključevanje naprav; cena zapletenega krmilnika je namreč neredko enaka ali višja odcene same naprave. Pogosto srečamo tudi rešitev, pri kateri se del krmilnika fizično nahaja v sistem ohišju kot CPE in glavni pomnilnik, medtem ko je drugi del samostojna enotaali v sistem ohišju kot naprava. Oba dela in naprava so povezani s kabli. V takem primeru se del, ki se nahaja skupaj s CPE in glavnim pomnilnikom, običajno označuje kot vmesnik. Poseben primer te rešitve dobimo, kadar sta vmesnik in krmilnik združena v en del, ki se nahaja skupaj s CPE in glavnim pomnilnikom in je z napravo povezan s kablom.
Pomemben razlog za delitev krmilnika na več delov je v različnosti vodil, ki jih uporabljajo različni računalniki. krmilnika vhodno–izhodne naprave, ki je narejen za nek računalnik, zaradi različnih signalov ne moremo uporabiti na drugih računalnikih. Tako stanje je neprijetnio in povzroča precej težav. Ena od možnih rešitev je standardiazcija vodil. Druga rešitev je standardno vhodno–izhodno vodilo, ki mu prilagodimo del vmesnika, ki pa je običajno razmeroma preprosta naprava.
Poleg rešitev, pri katerih se na en krmilnik priključi več V/I naprav, se včasih uporablja tudi priključevanje iste naprave na več krmilnikov. Tak način priključevanja je dražji, vendar omogoča več alternativnih pristopov k isti napravi, na primer če je en krmilnik zaseden. Pri zapletenih in drugih V/I napravah je taka rešitev lahkobolj ekonomična, ker omogoča boljše izkoriščanje naprave.
Število možnih realizacij je veliko. Vsem pa je skupno dejstvo, da gledano iz CPE ali iz V/I procesorja za priključevanje V/I naprav velja:
Gor
Sistemi
Motorola 68XX
Vhod in izhod
Krmilniki V/I naprav 
SERŠ Maribor, Strokovna gimnazija, leto: 2002, avtor: Mario Kropej