e-gradiva				Sistemi	Motorola	Omrežja
						SERŠ Maribor

Prihod mikroprocesorjev

Glede na kasnejše dogajanje je pravzaprav ironično, da je pobuda za razvoj prvega mikroprocesorja prišla iz Japonske. Sredi leta 1969 je firma Busicom, ki je izdelovala namizne kalkulatorje in je kasneje propadla, ponudila firmi Intel pogodbo za razvoj družine integriranih vezij. Ta integrirana vezja naj bi uporabili pri izdelavi nove serije programabilnih kalkulatorjev.

Za pregled in oceno zahtev Busicoma je bil določen Marcian "Ted" Hoff, ki se je leto pred tem pridružil firmi Intel kot njen dvanajsti zaposleni. Na dejstvo, da je imel Intel takrat vsega skupaj dvanajst zaposlenih, danes pogosto pozabljamo, oziroma ga zanemarjamo, čeprav bolj kot vse drugo kaže na razmere, v katerih so nastajali in še nastajajo novi proizvodi visoke tehnologije.

Kakorkoli že, Hoff je po analizi zahtev prišel od sklepa, da so Busicomovi načrti prezahtevni, da bi jih bilo mogoče dovolj poceni realizirati po takrat običajni poti. Hoff, ki je doktoriral na Standfordu in ki je, preden se je pridružil Intelu, šest let delal na univerzi pri raziskavah adaptivnih sistemov, ni mogel razumeti, zakaj bi moral biti Busicomov kalkulator bolj zapleten od računalnika PDP-8, ki ga je dobro poznal. Hitro je ugotovil, da je v nasprotju z Busicovim kalkulatorjem, katerega delovanje je bilo določeno z zapleteno fiksno ožičeno logiko, bila moč PDP-8 skrita v njegovem preprostem naboru ukazov, podprtem s pomnilnikom, v katerem so shranjeni programi.

Spoznanje o prednosti splošno namenskega procesorskega elementa, podprtega s pomnilniškimi elementi, kakršni so takrat že bili na tržišču, je ključnega pomena za pojav elementov, ki jih poznamo kot mikroprocesorje. Hoff je razmišljal, da bi tak procesor, ki mu takrat še niso pravili mikroprocesor, lahko na široko uporabljali zgolj s spreminjanjem v pomnilniških elementih. To razmišljanje se nam danes zdi tako samoumevno, da le težko razumemo, kako da Hoffovi sodobniki v začetku nad njim niso bili posebno navdušeni. Za osnutek 4-bitnega procesorja, ki ga je pripravil Hoff in je pod oznako 4004 postal kasneje znan kot prvi mikroprocesor, Busicom v začetku ni pokazal zanimanja. Ker pa je Intel kot mlada firma iskal nova tržišča in ker je njihov management ocenil, da bi tak element lahko povečal prodajo njihovih pomnilniških elementov, so Hoffu dovolili, da nadaljuje z delom.

Ob vsem tem je zanimivo, da je danes večina ljudi prepričanih o tem, da je pojav mikroprocesorjev logično nadaljevanje razvoja mikroelektronske tehnologije. Vsekakor so bila za Hoffa in druge pri Intelu leta 1969 stvari videti zelo drugačne, še toliko bolj, če upoštevamo:

Da v projekciji razvoja mikroelektronskih komponent, ki jih vsako leto objavlja več za to področje specializiranih ustanov, leta 1969 (in še celo kasneje, v letih 1970 in 1971) nihče ni predvideval elementov z lastnostmi mikroprocesorjev;

Da se celo pri Intelu niso zavedali, kaj so pravzaprav "spočeli", in je bil glavni motiv za odločitev o razvoju mikroprocesorja (ki takrat še ni imel tega imena) povezan zboljšo prodajo ostalih komponent;

Da so bili strokovnjaki zelo skeptični glede množične proizvodnje cenenih računalnikov. Hoff se spominja, da so ga neprestano spraševali: Zakaj jih bomo sploh potrebovali?

Tudi kasneje stvari niso tekle povsem gladko. Čeprav bi kdo mislil, da je pojav prvega mikroprocesorja povzročil pravo eksplozijo na tržišču, se to ni zgodilo. Ravno obratno, celo v hitro se spreminjajočem svetu visoke tehnologije se morajo pomembne iznajdbe še vedno pogosto srečevati z določeno obotavljivostjo managementa. Celo potem, ko se je Busicom kljub vsemu odločil uporabiti Hoffov izdelek in ko je celo dovolil Intelu svobodno prodajo procesorskega elementa 4004. Odpor je bil močan še posebej zato, ker je oddelek za marketing pri Intelu verjel, da bodo mikroprocesorje prodajali samo kot zamenjavo za miniračunalnike in je zato celotne svetovne potrebe ocenil na nekaj tisoč kosov letno. Ta debata se je kasneje še večkrat ponavljala tudi pri drugih mikroelektronskih firmah.

V novembru 1971 se je v reviji Electronic News pojavila prva reklama za 4004. Istočasno z razvijanjem 4004 se je Intel ukvarjal tudi z močnejšim 8-bitnim 8008. Prav 8008 in njegovi potomci pri Intelu in drugih firmah, so postali glavni igralci v mikroprocesorski eksploziji, ki je sledila. Čeprav so 4004 in 8008 že slavili kot "izdelek desetletja", je moral mikroprocesor svoje potenciale kot naprava za dodajanje "inteligence" v stroje in instrumente šele dokazati. Ta dokaz je prišel aprila 1974 z Intelovim modelom 8080, ki ga je razvil Masatoši Šima. Ta je prišel k Intelu od Busicoma, kjer je sodeloval že pri 4004.

Mikroračunalniki

uuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuus

Superračunalniki

V letu 1976 je Seymour Cray ustanovil podjetje Cray Research in predstavil v tistem času najhitrejši računalnik na svetu Cray-1. Cray-1 je imel zgodovinsko izjemno odliko, da je bil sočasno najhitrejši in tudi najdražji računalnik na svetu, ob tem pa tudi računalnik z najboljšim razmerjem med ceno in časom izvajanja, saj se je proti ostalim tedanjim računalnikom malo kvaril. Cray-1 ni bil prvi vektorski računalnik, bil pa je prvi, ki je imel hitro tudi skalarno izvajanje, ne samo vektorsko. Njegova sposobnost, cevovodno procesiranje, je pomenilo, da je Cray-1 vse izvajal hitro. To je bil verjetno tudi najpomembnejši razlog za njegov uspeh, saj so ga nekateri kupili kljub temu, da njihovi problemi niso bili vektorske narave; torej predvsem le zaradi njegovega hitrega splošnega izvrševanja. Kljub temu razlogu pa je bil Cray-1 prvi uspešen vektorski superračunalnik, ki je odprl novo elitno tržišče vektorskih strojev in vektorski zapis

Gor    Sistemi    Motorola 68XX     Elektronski     Osebni 

SERŠ Maribor, Strokovna gimnazija, leto: 2002, avtor: Rok Kožuh