Pogovor z gimnazijko Petro Jošt

SLAVA JE VČASIH ZELO NAPORNA

Izmed 600 prijavljenih prišla med osem izbranih – Kot novinarka in urednica gimnazijskega glasila Krt skrbi za prepoznavnost šole

Petra Jošt je dijakinja 3. letnika Gimnazije Kranj. Je urednica gimnazijskega glasila Krt in perspektivna odbojkarica. Prepoznavna je tudi v medijskem prostoru, saj je v letu 2007 dosegla 2. mesto med novinarji, ki sodelujejo v ŠKL. Mnogi pa bi jo prepoznali tudi na cesti, saj je kot Šubidu bejba nastopila v Simobilovi jesenski oglaševalski akciji.

Že v osnovni šoli ste veliko časa posvetili športu. Zakaj ste se odločili prav za odbojko?
Odbojka je šport, ki me zelo veseli in še vedno z veseljem prihajam na treninge. Vem tudi, za kaj se trudim in kateri so moji dolgoročni cilji. Tako nameravam do konca šolanja na gimnaziji ostati v Kranju, potem pa želim trenirati v boljšem klubu v Ljubljani, kjer bom tudi študirala. Vse pa je seveda odvisno od zmožnosti uskladitve študija s športom. Takrat bom verjetno tudi vedela, ali se lahko še bolj resno ukvarjam s tem športom ali ne.

Treninge imate verjetno večkrat na teden, enkrat tedensko pa tudi tekme. Kakšen je vaš »odbojkarski« urnik?
Treninge imamo štirikrat na teden, in sicer v večernih urah, kar mi omogoča, da lahko vse obveznosti za šolo opravim pravočasno. Treniramo na različnih lokacijah v Kranju, večinoma pa smo v šolskih telovadnicah. Tekme so vsako soboto. Vsak drugi teden igramo v gosteh – v Piranu, Črnomlju, Bledu, skoraj po vsej Sloveniji, tako da je kar pestro.

To verjetno pomeni, da trenirate že kot članica. V kateri ligi trenirate?
Tako je, smo že članice. Pred desetimi leti je odbojkarski klub v Kranju razpadel in pred štirimi leti so ga ponovno ustanovili. Me smo pravzaprav obudile žensko člansko odbojko v Kranju. Za zdaj smo šele v tretji ligi, čeprav so bili letos obeti zelo dobri, saj se nam je nasmihalo prvo mesto, vendar je prišlo do zapletov in smo tekmovanje končale na četrtem mestu. Za napredovanje je žal zmanjkalo zmag.

Za prihodnje leto načrtujete prihod v drugo ligo. Mislite, da vam bo uspelo?
Lahko bi nam že letos. Problem je namreč v nas samih, saj imamo možnosti za napredovanje, vendar enostavno tega ne znamo izkoristiti. Zgubljamo proti ekipam, ki so slabše od nas, boljše pa premagamo. Mogoče je težava v tem, da je veliko soigralk odšlo na fakultete v druga mesta, kar pomeni, da skupaj treniramo samo enkrat na teden. Ena soigralka je šla na študij medicine celo v Maribor in je na treningih samo v petkih, v sobotah pa pride na tekmo. Tako nismo čisto prava ekipa, saj se tudi ne družimo več toliko.

Omenili ste študij. Česa se nameravate lotiti?
Za zdaj so moje želje študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Verjetno je k tej odločitvi pripomoglo vaše večletno delo pri osnovnošolskem glasilu in zdaj pri gimnazijskem glasilu Krt. Kakšno je to glasilo in kdo sodeluje pri njem?
Krt je glasilo Gimnazije Kranj. Letos sem postala njegova urednica, saj je šla prejšnja urednica na fakulteto. Na podlagi programa, ki sem ga predstavila, so me izvolili. Pri glasilu sodelujejo vsi dijaki, ki želijo pisati. V samem glasilu je veliko člankov o ligi ŠKL, saj kot šola v tej ligi tudi sodelujemo. V sklopu te lige je bil Krt že osmo leto zapored najboljši šolski časopis, vendar letos ne namenjam športu toliko pozornosti. Bolj vključujem dijake z raznimi anketami, spisi in podobnim. Zelo se trudim in upam, da bo rezultat konec šolskega leta viden.

Za časopis potrebujete pisce. Kako dobite prispevke? Pišete sami ali vam sošolci pomagajo?
Ne, ne pišem sama. Novinarski krožek ima kar veliko članov, ki pišejo o ekskurzijah, športnih in kulturnih dneh oz. o stvareh, ki jih zanimajo. Če pa ni nikogar v krožku, ki bi bil pripravljen napisati besedilo o določeni temi, sama poiščem pisca in ga prosim, če bi sodeloval. Ravno danes sem se dogovarjala za prispevka o impro ligi in dramskem krožku. Vedno se najde kdo, ki je pripravljen pisati. Vsak namreč rad vidi svoj članek, objavljen v glasilu.

Mandat urednice ste dobili na podlagi programa, ki ste ga predstavili. Kako je bilo na izboru?
Septembra smo morali kandidati za urednika napisati program, ki ga želimo v enem letu uresničiti. Potegovali sta še dve dvojici, jaz pa sem bila sama. Pokazala sem najboljše ideje in celoten novinarski krožek se je zbral in odločal. Izbrali so mene.

Koliko časa traja mandat?
Upam, da čim dlje, saj mi je to delo v užitek. Sicer bomo pa videli, kako bodo z mojim delom zadovoljni konec šolskega leta.

Tudi sicer so vam mediji zelo blizu. Prijavili ste se na avdicijo in tudi tam ste bili zelo uspešni. Za katero avdicijo je šlo?
Podjetje Simobil je pripravilo avdicijo za jesensko oglaševalsko akcijo, in sicer sem prišla med 20 kandidatov od 600 prijavljenih. Šla sem na veliki finale v Ljubljano, kjer smo se srečali z režiserjem. On pa je potem izbral osem igralcev za oglas. Mene je izbral za eno izmed treh Šubidu bejb.

Verjetno je bilo samo snemanje naporno, dejavnosti po njem pa še bolj. Kaj vse ste počeli?
Začelo se je konec avgusta s snemanjem v Atlantisu. Snemali smo od šestih zjutraj do osmih zvečer, tako da je bilo zelo naporno, še posebej, ker sem ves dan nosila 15-centimetrske petke. Mislila sem, da mi bodo odpadle noge! Potem smo dale tudi nekaj intervjujev za različne medije, na primer za Gorenjski glas, slikali so me za Si. kar. si (Simobilova oglaševalska revija), za septembrski Cosmopolitan. V bistvu je bilo zelo pestro. Spoznala sem tudi zelo veliko ljudi iz medijskega sveta, tako da ne obžalujem svoje odločitve.

Vsi nastopajoči ste pisali tudi blog. Ali ga še pišete?
Pogodba nas je zavezovala, da smo določen čas pisali bloge. Pisala sem o zanimivih izletih, na katerih sem bila. Večinoma sem objavljala slikovni material, saj se mi je zdelo, da bralcev ne zanimajo toliko podrobnosti, pa tudi sam blog je bil namenjen bolj zabavnim vsebinam. Sicer je bila zanimiva izkušnja, ampak zdaj sem pa vesela, da mi ga ni treba več pisati.

Lahko smo vas videli na vseh plakatih. So vas ljudje prepoznavali na cesti?
Večinoma so mi pravili, da se jim zdim znana, vendar jim nisem želela povedati od kod. Nekateri so me takoj prepoznali, so pa tudi kazali s prstom za mano. Večjih težav pa ni bilo zaradi tega. Morda je razlog tudi v tem, da smo vse tri nosile črne kratke lasulje, medtem ko imam sama rdeče dolge lase.

Okusili ste torej medijsko slavo. Ali je biti medijsko prepoznaven naporno?
Da, včasih tudi. Posebej takrat, ko prideš v šolo in ti čez celotno omarico piše Šubidu bejba, ali če greš na Slovenski trg in na plakatu piše tvoje ime in še kak komentar. Poleg tega sem se tudi nekoliko naveličala tega, da me kličejo in se derejo za menoj Šubidu bejba. Po drugi strani je tudi res, da sem na tak način tudi spoznala, kdo so pravi prijatelji. Nekateri so bili namreč ljubosumni na mojo t. i. slavo. Več dobrega kot slabega torej …

Rekli ste, da ste imeli na omaricah napise. Kako so sicer na šoli sprejeli dejstvo, da ste sodelovali v taki akciji?
Mislim, da so sicer vsi kar pozitivno sprejeli. Profesorji so me videli v Maturatski, nekateri tudi v Cosmopolitanu, sicer pa so me zelo pohvalili ali teme niso omenjali. Moram pa reči, da neke negativne izkušnje ni bilo.

Še malo več kot dobro leto vas loči od fakultete. Kako je biti na gimnazijka?
Letos je zelo dobro. Vse skupaj mi je postalo užitek, način življenja, ker se vsak odmor nekaj dogaja, veliko imam tudi prijateljev. Osvojila sem tudi delovne navade, tako da vem, kaj lahko pričakujem od sebe in kako se moram pripraviti, da bom lahko dosegla želeno. Tudi sicer sem z gimnazijo zadovoljna. Tiste profesorje, ki mi niso tako pri srcu, zdaj nekoliko drugače dojemam, saj vem, da me drugo leto ne bodo več učili. Res pa je, da sem se iz prvega in drugega letnika, ko se naredila veliko napak, precej naučila. Tako pa je verjetno tudi prav. Iz vsega se namreč lahko kaj naučimo, tudi iz slabega.

Tatjana Lotrič