(1844, pri Kobaridu-1906, Gorica)
Simon Gregorčič
"Goriški "
Rojen je bil v kmečki družini materi Katarini in očetu Jerneju. Odraščal je kot pastir očetove črede in pri delu opazoval lepote rojstnega kraja. Najprej je obiskoval šolo na Libušnju, kasneje pa v Gorici. Po gimnaziji in bil sprejet v semenišče. Po študiju je postal kaplan v Kobaridu. Tam je med drugim nadaljeval svoje pesniško delo in ustanovil čitalnico ter spoznal ljubezen svojega življenja, Milekovo.V Kobaridu je služboval med letoma 1868 in 1873, tedaj pa je bil premeščen za kaplana v Rifenberg.
Tako kot v Kobaridu ga je tudi v tem kraju ljudstvo ljubilo in spoštovalo, ni pa razumel z župnikom, ki ni bil zadovoljen z ničemer, kar je Gregorčič storil. Zato se je čič počutil osamljenega, kar mu je skupaj z obilico dela v Rihenberku omajalo zdravje, zato se je odločil pustiti službo v Rifenbergu in oditi v začasni v Gorico. Kljub temu da je v Rifenbergu veliko pretrpel tako duševno kot telesno, se je nerad ločil od tega kraja, v katerem je kasneje postal častni občan.
Leta je Gregorčič izdal prvi zvezek svojih . Uspeh je bil velikanski, saj so samo v treh mesecih prodali 1800 od 2000 natisnjenih izvodov. Fran , urednik Ljubljanskega zvona, je to knjigo razglasil za " knjigo poezij".
Na Gradišču je imel več časa in lažje delo, žal pa tudi slabše gmotne razmere. Po enajstih letih bivanja na Gradišču je končno dočakal pokojnino. Tu je dočakal izid drugega (1888) in tretjega zvezka Poezij (1902).
Zaradi slabega zdravja je leta 1903 prodal hišo na Gradišču in se preselil v in si tam najel stanovanje. Po smrti leta so ga pokopali blizu njegovih staršev, na koncu cerkve Sv. Lovrenca z glavo proti oltarju, na njegov grob pa gleda visoki vrh Krna.
Zadnja njegov pesniška zbirka Poezij je izšla leta
Kot srednješolec je pisal domovinsko liriko, kmalu pa se je v njegovih delih lahko opazilo nasprotje med zavezanostjo duhovništvu (Ujetega ptiča tožba, Moj črni plašč) in željo po posvetnem življenju, vendar je vztrajal v svojem poklicu. Njegove pesmi so bile predvsem (Soči), (Njega ni, Kropiti te ne smem), izpovedne in miselne (Človeka nikar) ter pripovedne (Hajdukova oporoka, Veseli pastir). Nekatere med njimi so ponarodele in so uglasbene.