Glagolski časi
Slovenščina je jezik s štirimi glagolskimi časi. To so:
Sedanjik izraža dejanje, dogajanje in stanje v trenutku govorjenja ali pa izraža brezčasnost (splošno sedanjost). Kadar v pripovedovanje v pretekliku vstavimo sedanjik, da bi postala pripoved bolj napeta, nastane dramatični sedanjik. (Spomni se Krjavljevega pripovedovanja o tem, kako je premagal hudiča v Jurčičevem romanu Deseti brat.)
Sedanjik je nezložena oblika glagola.
Drugi trije časi so zloženi iz:
- pomožnega glagola za preteklik (sem, si, je …) + deležnika na -l: sem rekel, si zavriskal, je zavzdihnil …
- pomožnega glagola za prihodnjik (bom, boš, bo …) + deležnika na -l: bom rekel, boš zavriskal, bo zavzdihnil …
- pomožnih glagolov za predpreteklik (sem bil, si bil, je bil …) + deležnika na -l: sem bil rekel, si bil zavriskal, je bil zavzdihnil …
Predpreteklik uporabljamo, kadar pripovedujemo o dogodku v pretekliku in se spomnimo še enega dogodka iz daljne preteklosti, npr.:
»Ko sem pred seboj zagledal grad Trakoščan, obsijan s soncem in v vsej lepoti, se mi je iz grla razlegel vrisk. Zatem sem se spomnil, kako si bil ti pred leti zavriskal ob vzponu na Triglav.«
Pri obnavljanju literarnih del (v šolskih nalogah, govornih nastopih, referatih) praviloma vseskozi pripovedujemo v istem času: ali v sedanjiku ali v pretekliku. (Kadar je v enem stavku sedanjik, v drugem preteklik pa spet sedanjik, rečemo, da je to slab slog.)
