Kadar glagole postavimo v stavek, imajo ob sebi dopolnila: izvemo, kdo je dejanje storil, komu ga je namenil, s kom ali čim je dejanje storil ipd. Ta lastnost glagolov se imenuje glagolska vezljivost (valenca).
Poznamo več vrst dopolnil. Glagoli, ki predvidevajo ob sebi osebek (dopolnilo v imenovalniku), so osebni (Mirko telefonira.), vsi drugi so brezosebni. Taki so glagoli, ki zaznamujejo vremenske (Grmi. Sneži.) ali fiziološke pojave (V grlu me stiska.).
Osebni glagoli predvidevajo ob sebi tudi druga dopolnila, imenujemo jih prehodni. To so glagoli, pri katerih dejanje prehaja na predmet. Neprehodni pa so tisti, ki ob sebi ne predvidevajo (nimajo) predmeta.