Posebnosti v osnovi
Nekaterim samostalnikom se v rodilniku dvojine in množine v osnovo vriva i ali polglasnik pred -j-. Takšni samostalniki so ladja, skorja, zarja, tekma, škatla, iskra.
ladje | škatle |
ladij | škatel |
ladjam | škatlam |
ladje | škatle |
o ladjah | o škatlah |
z ladjami | s škatlami |
Osnova se premenjuje tudi samostalnikom na -ev. V rod., daj., mest. in or. v osnovi nimajo polglasnika in ta v omenjenih sklonih iz osnove izpade. Takšni samostalniki so:
breskev, bukev, ponev, lestev, podkev, cerkev …
• rod. ed.: breskev – breskve – breskvi – breskev – (pri) breskvi – (z) breskvijo
Večina samostalnikov I. ž. sklanjatve pri sklanjanju ohranja isto naglasno mesto.
Samostalniki, ki imajo v osnovi polglasnik (megla, steza, tema …), imajo nepremični naglasni tip, lahko pa jih sklanjamo tudi po končniškem (megla -e/megla -e).
Nekateri samostalniki se naglašujejo po nepremičnem ali mešanem naglasnem tipu (vôda – vôde/vodé).
Množinski samostalniki I. ž. sklanjatve se končujejo na -e: škarje, klešče, hlače, vilice, Alpe, Jesenice, Trbovlje …
Naštej nekaj naselbinskih imen iz svoje okolice, ki sodijo med množinske samostalnike I. ž. sklanjatve.
Rače, Hoče, Štore, Ravne na Koroškem, Senožeče ...