Na oknu, kjer se skriva daven
Sandalov les in mrje sijaj viole,
Ki je nekoč blestela zraven
Piščali in mandole,

Sloni Svetnica bledih lic
In kaže davne bukve hvalnic,
Ki žuborele so nekoč iz
Večernic in jutranjic …
            (Mallarme, Svetnica; odlomek)

Pogreznil se je v naslonjač in se zbral.
Že vrsto let je spretno obvladoval učenost vonjanja: prepričan je bil, da voh lahko okuša enake slasti kot sluh in vid, saj je vsak čut spričo naravnega nagnjenja in primerne izobraženosti občutljiv za zaznavanje novih vtisov, ki jih lahko podeseteri, smotrno razvrsti in zlije v tisto celoto, ki predstavlja določen izdelek; zato ni prav nič čudno, če obstaja umetnost, ki ugotavlja lastnosti vonjav, podobna tisti, ki se ukvarja z zvočnimi valovi ali odbojem različno obarvanih žarkov  od očesne mrežnice: a kot ne more nihče brez posebne, šolane intuicije ločiti med sliko velikega slikarja in navadnim zmazkom, med Beethovnovo melodijo in melodijo kakega Clapissona, tudi nihče brez predhodne usposobljenosti ne more kar takoj razlikovati dišave, ki jo je sestavil resničen umetnik, od godlje, ki jo je scmaril kak tovarnar za prodajo po špecerijah in po sejmih.
                        (Huysmans, Proti toku; odlomek)

GA. RIMBAUD (odpre vrata): Kar notri, kar notri, madame - -.
(Ga. Verlaine vstopi.)
PAUL: Mama, mamica, tvoj skesani sin.
GA VERLAINE: Zakaj se nisi pri meni oglasil?
PAUL:  Oh, saj veš, ti vse razumeš --.
GA VERLAINE: Veš, da me je zaskrbelo - -. Zvem, v Parizu si, a matere se ne domisliš. Kaj je s teboj? Nisem obredla vseh kavarnic - -? Nisem na Matildina vrata potrkala?
PAUL: In ona? Mi je odpustila? Veš, da mi ni hotela odpreti? Veš, da sem dobil vrnjena neodprta pisma, ki sem jih nanjo jetnik naslavljal? Ne razume, da si želim doma? Nimam nobenih pravic do otroka? Naj se po svetu preganjam?
GA. VERLAINE: Je še nisi pozabil? Je ne mika zgolj tvoj denar?Pomisli, kako je mene, tvojo mater, užalila. Me ni z grobo besedo, izza zaprtih vrat, s svojega praga odpodila? Ni kričala, da s teboj nima opravkov, da se ji gnusiš, da te noč in dan preklinja? O, sin, sin; pred njenimi vrati moledovati ti ni odveč, za mater ti je čas preskop - -.
        (Mrak, Rimbaud – Verlaine; odlomek)