Anton Aškerc

Anton Aškerc se je rodil v pri Rimskih Toplicah v kmečki družini. Šolal se je v mariborskem semenišču in leta 1880 postal duhovnik. 17 let je služboval po štajerskih župnijah. Po sporu s oblastmi leta 1898 pa je postal ljubljanski mestni arhivar.

Najprej je pisal lirske pesmi, v zrelem poznem obdobju ustvarjanja pa vedno več epskega pesništva. Teme lirskih pesmi so domoljubje, ljubezen in lasten svetovni nazor. V pesmih (baladah in romancah) je motivno-tematsko črpal snov iz slovanske zgodovine, Biblije, ljudskega izročila in sodobnega, zlasti kmečkega življenja. Pesmi v Ljubljanskem zvonu je objavljal s psevdonimom . Prva pesniška zbirka in romance, 1890, je spodbudila oster napad Antona zaradi narodnostnih, svobodomiselnih in socialnih misli. V kasnejšem obdobju ustvarjanja je nadaljeval epsko poezijo in jo izdal v dveh zbirkah: Lirske in poezije, 1896, in Nove poezije,1900.

Med njegove najbolj znane pesmi sodijo cikel Stara pravda, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Kronanje v Zagrebu idr.