Henrik Ibsen

(1828-1906)

Je največji norveški in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Rodil se je v premožni družini, a ker je njegov oče bankrotiral, je preživljal težko mladost. Sprva se je izučil za lekarnarskega vajenca, potem pa je začel študirati medicino, a je študij opustil in se je posvetil literaturi in gledališču. Živel je tudi v Italiji in Nemčiji, na Norveško se je vrnil leta 1891.

Dela

V svojih realističnih dramah razkriva zatohlost in zlaganost malomeščanske družbe, v kateri se človek pred gledalčevimi očmi osvobodi in uresniči svoje želje. Velikokrat gre za ženske like, ki v družbi 19. stoletja, ponekod pa tudi še danes, nimajo enakovrednega položaja z moškimi.

Njegove drame so nastajale  treh različnih obdobjih:

• prvo obdobje do leta 1867 je še pod vplivom romantike, saj v glavnem obravnava posameznika, ki je sprt z družbo in sam s sabo (Brand, Peer Gynt, Cesdar in Galilejec) ali pa prikazuje dogodke iz nacionalne zgodovine (Junaki na Helgelandu)
• sledi obdobje realističnih dram v prozi: v njih je z družbeno- in moralnokritičnega stališča prikazoval sodobno meščansko družbo (Stebri družbe, Strahovi, Divja račka, Sovražnik ljudstva). Večina ima izraženo stališče do problema, ki ga obravnava, in idejo, ki je včasih formulirana v obliki teze.
• v zadnjem obdobju pa je v ospredje postavil analizo posameznika, pojavijo pa se tudi očitna znamenja simbolizma in nove romantike ( Rosmersholm, Gospe z morja, Hedda Gabler, Ko se mrtvi zbudimo.