Aleksander Sergejevič Puškin: A. P. Kernovi

A. P. Kernovi

Trenutek pomnim dragoceni:
pred mano blisnila si ti,
kakor lepote čiste genij,
privid, ki nagloma miní.

V obupa žalosti brezbrežni,
v nemiru, polnem praznih brig,
zvenel mi dolgo glas je nežni,
tolažil me tvoj mili lik.

Leta so šla. Vihar vrtežni
poprejšnje sanje je razvnel,
in glas sem tvoj pozabil nežni,
tvoj zorni lik mi je zbledel.

V samoti, v mračnih dneh pregnanstva
se tiho mi je vlekel čas,
in brez navdiha, brez božanstva,
brez solz, ljubezni mrl sem jaz.

Ob duše moje prebujenji
si spet se prikazala ti,
kakor lepote čiste genij,
privid, ki nagloma miní.

Spet dviga duša hrepenenje,
na novo mi kipi srce,
v njem spet božanstvo, spet življenje,
navdih, ljubezen in solzé.
Prevedel Oton Župančič