Od kar pomnim, sem želel imeti svojega psa, zato sem nenehno prosil mami, da bi mi ga kupila. Sčasoma sem nad kosmatincem sicer obupal, saj ni kazalo, da sta oči in mami navdušena nad štirinožcem v stanovanju. S selitvijo v novo stanovanje sem takoj pograbil priliko in očetu začel kazati na vse kužke, ki sva jih srečevala. Čez čas se je oče le omehčal in začeli smo si ogledati psičke. Naposled smo le kupili – mojega Ančka. Črn kuža je postal moj najboljši prijatelj. Soseda mu sicer večkrat reče cucek, ker ji z dvignjeno tačko zalije rože, ali celo bolhonosec, če ji med rožami skoplje luknjo, vendar mislim, da ima tudi ona rada našega ljubljenčka.