pripoved o dogodku

Preberi besedilo.

Moja škatla legic

Od kar pomnim, so bile doma legice, kot smo jim rekli. Stara mama nam je sprva gradila lične hiške, pozneje smo se igrali sami. Nastajala so stanovanja z vso opremo, mesta, trdnjave in vojaška oporišča. Nič ni bilo boljšega, kot če si imel škatlo, polno legic. In pri nas je bila.

Če zdaj pomislim, sem moral ure in ure porabiti za brskanje po škatli. Prav na dnu so bili namreč največji zakladi, kocke, ki sem jih nujno potreboval za gradnjo. Včasih se je zgodilo, da mi je zmanjkal le en gradnik, največkrat rdeča opeka na strehi, tako da sem moral večati dimnik ali del strehe spremeniti v črno barvo, a bilo je neskončno zabavno.

Prav zaradi teh lepih spominov si nisem mogel kaj, da ne bi izkoristil prilike in se s prijatelji odpravil v deželo lego kock – v Legoland v Nemčiji. Čeprav je park od Ljubljane oddaljen 540  kilometrov, nam je pot minila, kot bi trenil. Gneča pri vhodu sicer ni izgledala preveč obetavno, vendar smo bili pripravljeni tudi pol ure stati v vrsti in gledati, kako se ljudje rinejo v prve vrste. Prav neverjetno je bilo prav to, da so se najbolj prerivali prav Slovenci. Jasno, da tudi mi nismo pusti na cedilu tovrstne slovenske posebnosti.

V notranjosti smo lahko opazovali iz lego kock zgrajene živali, stavbe, avtomobile, princese, zmaje in še celo fantastično iz lego kock narejeno maketo nogometnega stadiona v Münchnu. Večino dneva smo kljub vsemu preživeli na vlakcih, se igrali z vodnimi katapulti, vonjali, gledali, poslušali in se zabavali v 4D kinu ter se potikali še po vseh drugih bolj dinamičnih točkah parka.

Čeprav mi kratek voden ogled proizvodnje lego kock sprva ni niti najbolj dišal, sem se vdal ter s težkim srcem in z vnaprejšnjim prepričanjem o izgubi časa sledil prijateljem. A ne za dolgo! Srce mi je kar zaigralo ob vseh kupih enakih kock, prav takih, ki sem jih nekoč tako vdano iskal po svoji škatli. Takoj sem jih želel imeti. Vse! Kot nor sem polnil drobne vrečke in izbiral vse mogoče barve in oblike. Na koncu sem iz trgovine vseeno prinesel precej manj, kot bi si želel. Zlahka sem nesel vrečko kock. Za tisti tovornjak, ki bi ga rade imele moje oči, bi moral najmanj oropati banko. Če ne celo dveh.

Prijeten dan se je hitro prevesil v mrak in park se je počasi začel pogrezati v tišino. Še enkrat smo se sprehodili mimo pomanjšanega mesta in različnih kulturnih znamenitosti, narejenih iz gromozanskega števila kock. Tik pred izhodom pa si vseeno nisem mogel kaj, da ne bi zavil še v eno prodajalno. Majica z motivom policista me je namreč tako mikala, da ni mogla ostati tam. Lokalni šerif na majici me tako vedno, ko jo oblečem, spomni na nepozabne legice.

 

Besedilu lahko tudi prisluhneš.