slogovni postopki

Preberi kratke razlage.

Pri pisanju se lahko odločimo, kako bomo določeno zgodbo (situacijo, predmet, osebo …) predstavili. Če moramo nekaj ali nekoga opisati, se odločimo za slogovni postopek, ki ga imenujemo opisovanje ali opis. Takih besedil si verjetno napisal že kar nekaj. Verjetno se spomniš, da moramo opisovano predstaviti tako, da si bralci/poslušalci lahko ta predmet, osebo ali okolje živo predstavljajo. Glagoli so v sedanjiku, prevladuje glagol biti, veliko je samostalnikov in pridevnikov.

Če pri opisovanju dodamo čustveni odnos do opisanega, tako besedilo imenujemo oris.

Kadar želimo svoje pisanje poživiti in ga narediti prepričljivega, zanimivega, tudi hitro berljivega, uporabimo dvogovor.

Največkrat pa uporabljamo pripovedovanje. Ta slogovni postopek je najboljši način za predstavitev poteka dogodkov, še posebej za nizanje spominskih zgodb.

 

Oglej si naslednje odlomke iz Tavčarjeve Visoške kronike in poskušaj ugotoviti, za kateri slogovni postopek gre v posameznem primeru.

     Ob pol desetih je prišel Mihól Schwaiffstrigkh ter naju vlekel na kraj, kjer so imele čakati priče. Bil je to prostor za ograjo; na dolgo leseno klop je posadil mene in Jurija, potem pa je zopet odšel. Pred nama je vrelo občinstvo, prav kakor velika reka v preozki strugi. Takoj pri plotu se je bilo nabralo kakih petdeset loških žensk, starih in mladih, pa vendar več starih.
     Agata je obsedela na svojem prostoru, izpostavljena zbrani množici. Ni na levo ni na desno si v svoji sramoti ni upala pogledati. Sedela je, kakor bi v nji življenja ne bilo. Sedaj sem prvič pogledal. Usmiljeni Bog! Bila je, kakor da si vtaknil leskovo šibico v žensko obleko, obraz je bil kakor iz voska, upadli njeni lici kakor dva udrta grobova! Da ni bilo ljudi, bi se bil zjokal, in prav čutil sem, kako so se mi nabirale kaplje po laseh. Enkrat je le dvignila obraz in gledala v planine, katere je imela ravno pred seboj in na katerih se je sneg belil pod sončnimi žarki.
     Bilo je zopet nekaj novega! Neznan človek je pripeljal po klancu od Poljanskih vrat samotežnik. Koder je peljal mimo, je množica zatrepetala in se umaknila, da se je takoj napravil prostor, kjer bi bila lahko vozila dvovprežena konja. Ta človek, močan in posebno debelih rok, je torej vlekel samotežnik, katerega je bil obložil s posebnim svojim blagom. Govoril ni nič, samo smejal se je in škilasto je gledal po ljudeh.
  »Glej, glej,« — ga je sprejela lastna žena — »si vendar še prišel domov? Sem že mislila, da si jo popihal s kako Putifarko.«
»Kaj pa je?« je vprašal nedolžno.
Pa stara ni dobila časa, da bi bila odgovorila, ker se je mlada Rozalija prikazala na bojišču. »Ne veste, mati — kar nikamor si pogledati nisem upala, tako me je bilo sram! Pomislite, naš oče je hotel, da bi jo slekli in da bi jo on preiskal po celem nagem telesu.«

 

avtor