Leta 1809 je napisal Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki je sicer napisana v nemščini, a velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika. | | |
Od leta 1799 dalje je kot domači učitelj poučeval v plemiški družini Bonazza. | | |
Žena pl. Bonazze je bila sestra Žige Zoisa. Kot Zoisov tajnik je lahko poglabljal svojo izobrazbo in koval načrte za prihodnost. | | |
Med študijem na Dunaju se je srečal z Vukom Karadžićem in mu nesebično pomagal pri oblikovanju srbskega jezika in zbiranju srbskih ljudskih pesmi, ki jih je močno cenil, zavračal pa je – kar zagotovo ni bilo ustrezno – Prešernova dela. | | |
Opazili so ga in že decembra 1810 je bil imenovan za skriptorja v dvorni knjižnici. | | |
V štiridesetih letih 19. stoletja se ga je kljub temu prijel sloves prvega slavista in človeka, na čigar mnenje se je mogoče zanesti. | | |
Jernej Kopitar se je rodil v družini uglednega in spoštovanega kmeta v Repnjah pri Vodicah (blizu Ljubljane), 21. avgusta 1780. | | |
Oktobra 1808 je odšel na Dunaj in se vpisal na pravo, čeprav ga je bolj privlačevala slavistika. V dunajskih časopisih je objavil številne pomembne prispevke. | | |
Nasploh je Kopitar na mnoge sicer dobre stvari pogosto (pre)ostro reagiral in si tako pridobil nasprotnike v Ljubljani in tujini. Doma so mu leta 1833 najbolj zamerili poseg v črkarsko pravdo in cenzuro četrtega zvezka Kranjske čbelice. V svojih sodbah je bil pogosto žaljiv, čeprav se je po Pogačnikovih besedah spraševal o tem, če je res prepričan v svoje zamisli. | | |
Umrl je na Dunaju, 11. avgusta 1844. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Ljubljano. | | |
Desetleten je začel obiskovati ljubljansko normalko, dve leti kasneje pa se je kot marljiv učenec že lahko vpisal na gimnazijo. | | |
Zaradi njegovega odnosa s Prešernom smo si Slovenci ustvarili o Kopitarju precej odklonilno sodbo, a priznati je treba, da so njegove napake odtehtala prizadevanja s slovnico, ki je postavila trdne temelje za naš nadaljnji jezikovni razvoj. | | |