/…/ »Za božjo voljo, saj pravim,« se začudi učitelj videti toliko bukev, »rajnki so bili učen gospod; koliko bukev so se učili v svojem življenju! To ne gre, da bi se štele,« si misli in se praska za ušesi, »nekatere so tako velike kakor mašne, nekatere pa ne dosti večje ko pratika. Že vem kaj, saj res; lejte, da človeku ne pride koj na misel, »iizklikne in hiti po stopnicah dol, pa proti svoji hiši. Kmalu zopet pride nazaj, v rokah veliko višnjevo ruto in vago. Zatakne vago na lato, naveže polno ruto knjig in na vago z njimi. / … /