FRIDRIH: Jaz hočem storiti, kar želite, ali ravnajte ž njo usmiljeno …
HERMAN: Nič naukov! Jaz vem, kaj imam storiti tudi ž njo. Ti se imaš pokoriti brezpogojno. Ni treba misliti, da si mi potreben, da samo žugam. Ponavljam ti, da ti nisi postavno oženjen, če si tudi poročen. To raztrgam, in raztrgano je.
FRIDRIH: Vi veste, da imate dobro orožje zoper mene, če me žugate mlajšemu bratu v podložnost izročiti. Prvorojenstva nečem izgubiti. Rajši storim vse, kar ukažete. Velite!
HERMAN: No, prav! Ti tukaj vpričo mene in vpričo viteza Soteščana poveš oni sprideni ženščini, ki se je drznila misliti, da se brez kazni more v našo rodovino prikrasti, da nečeš od danes naprej nobene zveze ž njo več, da je dozdanja zveza tvoja z njo bila pregrešna, ker zoper mojo voljo storjena in le po hudičevem navdihu. /…/