/…/ Julijan ni bil edini, ki mu je srce nemirno bilo ob prihodu v to hišo. Tudi skrajno plaho srce gospe Renalove je begala misel na tujca, ki bo odslej po svoji službeni dolžnosti vedno med njo in njenimi otroki. Bila je navajena, da so njeni otroci spali v njeni sobi. Tistega jutra je pretočila obilo solza, ko je videla, kako prenašajo njihove posteljice v sobo, določeno za vzgojitelja. Zaman je prosila svojega moža, da bi prenesli posteljico najmlajšega, Stanislava Ksaverija, nazaj v njeno sobo. /…/