/…/ Gozdarjeva hišica je imela en sam prostor, zakajen, nizek in prazen, brez pogradov in pregrad. Na steni je visel raztrgan kožuh. Na klopi je ležala puška enocevka, v kotu se je valjal kup cunj; dva velika lonca sta stala pri peči. Na mizi je gorela trska, žalostno vzplapolavala in ugašala. Ravno sredi izbe je visela zibka, privezana na konec dolgega droga. Punčka je upihnila luč, sedla na nizko klopco in z desno roko zazibala zibko, z levo pa useknila trsko. Ozrl sem se okoli sebe – kar pri srcu me je zabolelo; nič kaj prijetno ni ponoči stopiti v kmečko hišo. Otrok v zibki je težko in hitro dihal. /…/