NORA (se ne da motiti): Hočem reči, potlej sem prešla iz očetovih rok v tvoje. Ti si vse urejal po svojem okusu in tako sem tudi sama dobila tvoj okus; ali se vsaj delala; ne vem natanko – mislim, da je bilo vsakega malo; zdaj to, zdaj ono. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem živela tu kakor beračica – samo iz rok v usta. Živela od tega, da sem uganjala vse mogoče mojstrovine zate, Torvald. Pa saj si vendar sam hotel tako. Ti in oče sta se hudo pregrešila nad mano. Vidva sta kriva, da ni bilo nikoli nič iz mene.
HELMER: Nora, kako si brezglava in nehvaležna! Kaj nisi bila tukaj srečna?
NORA: Ne, srečna nisem bila nikoli. Upala sem, da bom; pa nisem bila nikoli.
HELMER: Nisi – nisi bila srečna!