CHARLES BAUDELAIRE

(1821-1867)

Charles Baudelaire se je rodil leta v Parizu. Potem ko mu je umrl oče, je živel z očimom, ki je bil oficir, in pogosto sta imela hude spore. Srednjo šolo je obiskoval v Lyonu in . Vpisal se je na študij , a ga je opustil in se posvetil književnosti. Sodeloval je v revoluciji 1848, a se je po nastopu vladarja III. umaknil iz političnega življenja. Leta 1857 je zaradi nemoralnosti svojih pesmi v zbirki obsojen na denarno kazen. Za dve leti se je preselil v Bruselj, umrl pa je leta 1867 v Parizu. Baudelaire je začetnik novoromantične književnosti v Franciji, tj. književnosti . Njegovo pesništvo je vplivalo na kasnejši pesniški razvoj nekaterih drugih književnikov. V letih 1845–1865 je ustvaril vrsto lirskih pesmi, v katerih se pojavlja novoromantična, dekadenčna in simbolistična tematika. Zbirka Rože zla je izšla leta .

Baudelaire spada med tiste osebnosti, katerih življenje in delo še danes zbujata polemike. Učinkoval je svojo življenjsko usodo, s svojimi nazori in estetskimi pogledi. To dvojno stališče lahko zaznavamo na vseh življenjskih ravneh pa tudi v razmerju do sebe. Nihal je med gnusom in vzhičenostjo nad življenjem. Imel je občutek večno samotne usode, pa na drugi strani ni zdržal brez stikov z ljudmi. Po eni strani je preziral človeštvo, po drugi pa je verjel v nesmrtnost.

Ženske je hkrati občudoval in preziral, molil k bogu in ga preklinjal. Po eni strani se je imel za izbranca, po drugi za zavrženca. V njem sta se družili upornost in ponižnost. Iz te razklanosti sta se je porajala trpljenje in pesimizem, ki sta se stopnjevala do obupa in samomora.