Geneza in tematika

Tudi France Prešeren je svojo Zdravljico napisal kot napitnico. Nastala je najbrž na pobudo Matije Vrtovca, šentviškega vinogradnika, ki je »prvega pevca« v svojem eseju Vinske trte hvala nagovoril, naj napiše pesem, ki slavi trto in vino. Tako je leta 1844 nastala Zdravica ob vinski novini. Morda se je pesnik tudi odzval na pesem J. V. Koseskega, ki je napisal domovinsko odo tujemu cesarju, kar je Prešerna zagotovo zbodlo.

Vsekakor je pesmica presegla zgolj veselje ob novem vinu in prijetnem druženju, njen optimizem je prerasel v takrat drzno politično pesem. V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi, bratstvu in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi. Tako je poleg zasebnega nagovora prijateljem prerasla v narodoljubno pesem, ki spregovori o slovenskem narodu, njegovi usodi in željah vseh narodov in vseh ljudi.

Zaradi svojega smelega nagovora, samozavestno izražene zahteve po prostosti, je bila dolgo časa prepovedana. Slovenci takrat namreč nismo živeli v svoji državi, temveč pod Habsburžani, v avstro-ogrski monarhiji, v kateri je bil uradni jezik nemščina, slovenska besedila pa so bila pod strogim očesom cenzorja.

 

Cenzurirana Zdravljica, pripravljena za objavo v Poezijah 1846. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzor Franc Miklošič označil kitico Edinost, sreča, sprava kot spotakljivo. V celoti je bila objavljena šele po marčni revoluciji leta 1848.