SLOVAR pojmov

Klasika v literaturi

Je oznaka za taka dela, ki vsebino usklajujejo z obliko, sporočila pa so brezčasna. Taka dela sodijo v železni repertoar splošnega znanja in imajo večno veljavo.

 

Mlajši in starejši rod romantikov

Sta dva rodova izobražencev na Slovenskem v času romantike. Predstavnik starejšega je Jernej Kopitar, mlajšega pa vodita Matija Čop in France Prešeren. Rodova sta se razlikovala v pogledih na jezik in književnost Slovencev. Kopitar je bil prepričan, da je slovenski jezik ubog in skromen, pod vplivom Vuka Karadžića, ki je takrat zbiral in izdal srbsko ljudsko slovstvo, pa je želel tudi na Slovenskem zlasti književnost za preprostega bralca. Temu sta nasprotovala Prešeren in Čop, ki sta menila, da je naš jezik bogat, pester in raznolik, dovolj umetelen, da lahko nastaja v njem zahtevna literatura za razvajenega in razgledanega bralca. Prešeren je to s svojimi pesmimi tudi dokazal. Spopad med obema rodovoma se je najbolj manifestiral ob sporu zaradi pisave, ki je velikokrat poimenovan tudi kot abecedna vojna ali ABC Krieg.

 

Abecedna vojna

Črkarsko pravdo je sprožil Kopitar, ki je po Karadžićevem vzoru (Piši kao govoriš.) hotel poenostaviti slovenski črkopis. Odzvali so se številni oblikovalci novih pisav, med najbolj znanimi danes sta bila Franc Metelko in Peter Dajnko. Njuni pisavi sta se imenovali metelčica in dajnčica, poimenovani po vzoru bohoričice, ki se je takrat še vedno uporabljala. Nastala je prava abecedna vojna, ki se je začela leta 1831, svoj vrh pa je dosegla leta 1833, ko je Kopitar onemogoči izdajo 3. zvezka Krajnske Čbelice. Na koncu je zmagala bohoričica, z njo pa nazori mlajšega, liberalnega  rodu romantikov. Nekoliko kasneje se je uveljavila gajica, ki jo uporabljamo še danes.

 

Retorične figure

Retorične figure imajo ime po retoriki ali govorništvu, ki z glasovi, besedami ali zvezami besed ali stavkov vpliva na naslovnikovo dojemanje besedil. Gre za poigravanje z naslovnikovim umetnostnih ali neumetnostnih besedil. V literaturi se odlikujejo po izvirnosti in presenetljivosti, po poigravanju z glasovi in pomeni besed in/ali besednih zvez, kar zlasti v tradicionalni književnosti odloča o virtuoznosti oz. moči pisca.

Poznamo glasovne, besedne in stavčne figure.

Glasovne figure se poigravajo z glasovi. Sem sodijo: samoglasniški stik ali asonanca (voda-roka), soglasniški stik ali aliteracija (pekarna Piramida peče pecivo po pet para; bori bučijo ), polni stik ali rima (ključ-smuč; zima-nima, bokala-postala), onomatopoija ali posnemanje naravnih glasov (ku-ku – kukanje).
Besedne se poigravajo s prenosom pomena oz. zamenjavo pomena besed. Sem sodijo: primera ali komparacija (močan kot medved), metafora (rožce poezije), preimenovanje ali metonimija (Maribor je čisto nor), sinekdoha ali zamenjava cele stvari z njenimi deli (dolgi nos se je vrnil), poosebitev ali personifikacija (veter je počesal travo), soobčutje ali sinestezija (barve pojejo).

Stavčne se poigravajo se s skupino besed ali stavkov. Sem uvrščamo: ponavljanje aliteracija), zamenjan vrstni red besed (inverzija), pretiravanje (hiperbola), nasprotje (antiteza), stopnjevanje (klimaks), nagovor (apostrofa), vzklik (eksklamacija), retorično vprašanje in retorični odgovor (govorniško vprašanje in govorniški odgovor), prispodobo (alegorijo), mnogovezje (polisindeton) in brezvezje (asindeton), bistroumni nesmisel (oksimoron; npr. tišina vpije).
Stroge klasične poetike poznajo oz. poimenujejo še veliko več retoričnih figur, bistveno pa je zavedanje o njihovem učinku na sprejemnika besedil.

 

Moto

móto  tudi mótto -a [moto] m kratko izražena programska misel, zlasti na začetku knjige, poglavja, pesmi: nad poglavje je napisal moto; za moto svojemu romanu je izbral Prešernove verze / ekspr. moto njegove umetnosti je večni boj med svetlobo in temo; publ. s tem motom so šli v napad pobudniki gradnje tovarne ♪(http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=moto&hs=1)

 

Elegični distih

Distih pomeni dva stiha/verza. Elegije so bila sprva v antiki spesnjene v distihih, odtod poimenovanje.