Pesem, ki ima žalostno vsebino, je žalostinka ali elegija. Poimenovanje izhaja iz antike, ko so bile take pesmi napisane v obliki elegičnega distiha (pentameter in heksameter, torej 5- in 6-stopični verz), kasneje pa je bila pomembnejša žalostna vsebina, kar je ohranilo veljavo oz. značilnost za poimenovanje te literarne zvrsti do danes.
Kitice v tej pesmi so osemvrstične, verz pa je laški enajsterec. (To je verz, ki sestoji iz enajstih zlogov, ki so vpeti v jamb, to je stopica iz enega nepoudarjenega in enega poudarjenega zloga; torej U -; in enega nepoudarjenega zloga.)
Grafično ga ponazorimo tako:
U –/ U – /U – /U – /U – /U
Ob besedilu:
O KU SIL ZGO DEJ SEM TVOJ SAD SPO ZNA NJE
U –/ U –/ U –/ U –/ U –/ U
Takim osemvrstičnim kiticam pravimo stance. Ta pesem sestoji iz 5 stanc. Rima v kiticah je v prvih 6 vrsticah prestopna (a b a b a b – kmalo-malo-sijalo za a in minule-osule-rjule za b), zadnja dva verza pa imata zaporedno (c c – zarji-obvarji).
Pesem ima obliko (zunanjo zgradbo – kitice) usklajeno z vsebino. Zaradi liričnosti in otožnosti je izbrana daljša kitica, ki omogoča počasnejši ritem. Sporočilo ali bistvo je v zadnjih dveh verzih sleherne kitice, ki sta z rimo ločena od celote. Skladnost in premišljenost v zgradi pesmi, ritmiki in povezavi z vsebino, pa tudi brezčasnost sporočila dajejo pesmi vse značilnosti klasičnega dela.
Prešeren je s to pesmico napovedal vstop v zrelo obdobje svojega ustvarjanja, za katerega je značilna uporaba strogo predpisanih pesniških oblik in tipične izpovedi literarne smeri romantike.
Motivi so metafore, ki ponazarjajo, kako mladostne utvare pobije življenjsko razočaranje.
Tema je razmišljanje o življenju, je torej bivanjska.