Pesnik govori o mladosti, ki je že minila. Čeprav je bila težka in v njej ni bilo veliko lepega, hrepeni po njej.

Modrost, pravica in znanje, dobrodelnost, poštenost (čista vest) in zvestoba – niso vrednote tega sveta.

Kdor je revež, mu sreča ni namenjena, saj današnji (Prešernov) svet ceni človeka zaradi denarja, prevar.

Ko je pesnik spoznal pokvarjenost sveta, ga je to prizadelo. Ugotavlja, da mlad človek kmalu pozabi krivice in bolečine, saj mu upanje pomaga iz stisk, ga rešuje.

Mlad človek kmalu pozabi nesreče in bolečine, starejši pa je že izkušen in ve, da je upanje sanjarija, ki se ne uresniči. Zato si pesnik želi mladosti, kajti mladega človeka upanje drži pokonci in ga žene naprej.