ALEKSANDER Sergejevič Puškin

(1799–1837)

Rojen je bil v Moskvi v stari plemiški družini. Pisati je začel že kot dijak. Leta 1817 se je preselil v Peterburg, kjer se je družil z mnogimi pomembnimi pesniki in intelektualci. Leta 1820 so ga zaradi prevratniških idej zoper carja Nikolaja I. izgnali na jug Rusije, odšel je na Kavkaz in kasneje v Odeso, kjer je imel hišni pripor. Potem so mu sicer spet dovolili vrnitev v Moskvo ali Peterburg. Poročen je bil s 17-letno žensko in ko je njegovi ženi dvoril drug moški, ga je izzval na dvoboj, v katerem pa je izgubil življenje. Nekateri še danes namigujejo, da je bil dvoboj izzvan namenoma, da bi ga lahko kasneje likvidirali zaradi revolucionarnih misli. Puškin je s svojim delom vse zvrsti ruske književnosti postavil na evropsko raven in začrtal smer knjižnemu jeziku.

 

Pisal je liriko in epiko. Najpomembnejša dela so:

Jevgenij Onjegin–roman
Ruslan in Ljudmila – pesnitev
Boris Godunov – tragedija
Stotnikova hči – roman
Pikova dama – novela          
A. P. Kernovi – pesem
Zimski večer – pesem