Pomnilnik

Tipka, ki jo pritisnemo na tipkovnici ali barva, ki jo zazna tipalo v fotoaparatu, sama po sebi pove zelo malo ali nič. Pravi pomen dobi šele, ko je združena z drugimi - posamezne črke se združijo v besedo, barvne točke v sliko itn. Vsako črko besede, ki jo odtipkamo na tipkovnici, si mora računalnik zapomniti, dokler mu ne sporočiš, kaj naj stori z njo: jo shrani kot besedilo, izvrši kot ukaz ali kaj drugega. Skratka, vsi podatki ki jih računalniku posredujejo vhodne enote, računalnik najprej shrani v pomnilno enoto.

V pomnilnih enotah pa niso le tisti podatki, ki si jih pravkar vnesel v računalnik. V njih je shranjeno vse kar mora računalnik vedeti: kako naj izvrši kak ukaz, katere podatke naj pri tem uporabi in seveda tudi podatki sami. Pomnilne enote so torej nekakšen spomin računalnika.brez teh enot računalnik nebibil sposoben narediti ničesar.

Spomin je povezan z dvema dejavnostima:

z zapisovanjem podatkov,
z branjem podatkov.

Zapisovanje podatkov, ki jih pozneje nebi mogli več uporabiti, ni posebej koristno. Prav tako ne bi bilo smiselno, čebi želeli iz pomnilnih enot prebrati podatke, ki vanje niso bili nikoli shranjeni.

Vhodne enote pošiljajo proti računalniku vse podatke zapisane z nizi ničel in enic (npr. 011010). Zato so v pomnilniku vsi podatki zapisani z ničlami in enicami. Ko hoče računalnik prebrati podatek iz pomnilnika, mora ugotoviti le ali je na določenih mestih zapisana 0 ali 1. To je tudi najmanjša enota, s katero merimo velikost pomnilnika. Imenujemo jobit (ang.binary digit)

V računalniku zapišemo bit na različne načine: v vodniku je električni tok (1) ali ga ni (0), delček namagneten v eno (0) ali drugo smer (1), stikalo je sklenjeno (1) ali razklenjeno (0).

Bit je zelo majhna enota. Zato raje uporabljamo večjo enoto, sestavljeno iz osmih bitov. Imenujemo jo bajt (angl. byte).

V pomnilnik, velik 1 bajt, lahko shraniš en znak, npr. črko, številko, piko ali podpičje. Za resno delo z računalnikom je tudi to premalo. Saj navsezadnje tudi slona ne tehtaš z gramii. Večja enota za merjenje pomnilnika je kilobajt (kB). Tako velik pomnilnik ima 1024 bajtov (1024 = 2×2×2×2×2×2×2×2×2×2), kar je malo manj kot pol strani besedila. Torej premalo tudi za kratko pisemce. Še večja enota je megabajt (1MB = 1024kB). V tako velik pomnilnik lahko shraniš spoštljivih 500 strani debelo knjigo, a le eno, za pol zaslona veliko sliko. Zato uporabljamo še večjo enoto. Imenujemo jo gigabajt (1GB = 1024 MB). Če bi tako velik pomnilnik napolnil samo z besedilom, bi bilo v njem shranjenih skoraj neberljivih 200 miljonov knjig. Nekaj gigabajtov pomnilnika je običajno dovolj tudi za največje potratneže.

Izraz	Okrajšava	Približek	Dejanska vrednost
bit	1b		8 bitov = 1 bajt
bajt	1B	1 bajt	1 bajt
kilobajt	KB	1.000 bajtov	1024 bajtov
megabajt	MB	1.000.000 bajtov	1.048.576 bajtov
gigabajt	GB	1.000.000.000 bajtov	1.073.741.824 bajtov

Ko računalnik rešuje kak problem, iz pomnilniške enote najprej prebere navodila, kako naj problem reši. Nato prebere podatke, ki jih potrebuje pri reševanju, in zapisuje rezultate reševanja. Torej kar veliko branja in pisanja. Da bi delo potekalo čim hitreje, mora biti čas za to, da računalnik v pomnilniški enoti prebere določen podatek, čim krajši. Ta čas imenujemo čas dostopa in je najpomembnejša lastnost pomnilnih enot.

Pomnilniki so po zmogljivosti veš čas zaostajali za tem kar so dosegali hitri pospeševalni procesorji: ti so delimo od 20 MHz v letu 1986 napredovali do 500MHz v letu 1996, medtem ko se je dostopni čas DRAM s 150ns znižal samo na 50ns - v prvem primeru je izboljšava torej 25-kratna, v drugem samo trikratna.

Glede na hitrost dostopa so nekatere enote zelo hitre, druge pa manj. Seveda bi želel imeti v računalniku le najhitrejše pomnilniške enote, a te so zelo drage. Zato je v njem več različno hitrih pomnilnih enot. Da bi delo računalnika potekalo čim hitreja, računalnik med svojim delom podatke neprestano zapisuje in bere le iz najhitrejših pomnilniških enot. V praksi jih te enote imenujemo notranji pomnilnik ali kar pomnilnik. Podatke iz manj hitrih enot računalnik najprej prenese v pomnilnik nato pa jih uporabi. Te enote imenujemo zunanji pomnilnik (sekundarni pomnilnik) računalnika.

Gor Sistemi Motorola 68XX Nazaj Naprej

SERŠ Maribor, Strokovna gimnazija, leto: 2001/02, avtor: Aleš Škerbinek