| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
 |
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
|
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
V tej učni vsebini boste spoznali:
Appletalk (angl.AppleTalk) je skupek protokolov, ki so ga razvili pri Apple Computer v zgodnjih 1980–ih letih za povezovanje računalnikov macintosh (angl. Macintosh). Smisel appletalka je bil, da omogoči več uporabnikom souporabo sredstev, kot so datoteke in tiskalniki. Naprave, ki ponujajo ta sredstva, se imenujejo strežniki, medtem ko se naprave, ki uporabljajo ta sredstva (kot je uporabnikov računalnik Macintosh), imenujejo odjemalci.
Pri appletalk sodelovanje med odjemalcem in strežnikom potrebuje zelo malo sodelovanja uporabnika. Poleg tega so postopki protokola appletalk nevidni za končnega uporabnika, ki vidi samo rezultat teh postopkov. Obstajata dve različici appletalk: appletalk faza 1 in appletalk faza 2.
Appletalk faza 1 je prva različica omrežja appletalk. Razvita je bila v zgodnjih 1980–ih letih za uporabo v lokalnih delovnih skupinah. Faza 1 ima zato dve ključni pomankljivosti: omrežni segmenti ne morejo imeti več kot 135 odjemalcev in 135 strežnikov, in podpira lahko samo lokalna omrežja.
Appletalk faza 2 je bilo napredno omrežje appletalk. Razvito je bilo za uporabo v večjih omrežjih. Faza 2 je odpravila ključne pomanjkljivosti faze 1 in uvedla nekaj izboljšav. Natančneje, faza 2 dovoljuje katerokoli kombinacijo 253 odjemalcev in strežnikov v enem omrežnem segmentu appletalk in podpira tako razprostrana kot tudi lokalna omrežja.
Omrežja appletalk so zgrajena hierarhično. Štiri osnovne komponente omrežja appletalk so: tulci, vozlišča, omrežja in cone.
Tulci appletalk so naslovne lokacije v vozlišču appletalk. To je logična točka, pri kateri višje ležeči program in omrežni sloj DDP (Datagram Delivery Protocol) počiva. Ti višje ležeči procesi so znani kot odjemalci tulcev. Uporabljajo enega ali več tulcev, ki jih uporabljajo kadar pošiljajo ali sprejemajo datoteke. Tulci so lahko dodeljeni statično ali pa dinamično. Statično dodeljeni tulci so rezervirani za uporabo določenih protokolov ali drugih procesov. Dinamično določeni tulci so določeni na zahtevo DDP, zahteva pa jih odjemalec tulcev. Appletalk vozlišče lahko sestavlja največ 254 različnih tulcev.
Vozlišča appletalk so naprave, ki so povezane v omrežja appletalk. Naprava je lahko računalnik macintosh, tiskalnik, računalnik IBM ali kakršnakoli druga podobna naprava. Znotraj vsakega vozlišča appletalk obstajajo številni programski procesi, ki se imenujejo tulci. Kot je bilo že omenjeno, je naloga teh tulcev identificirati programski postopek v napravi. Vsako vozlišče v appletalk omrežju pripada k posameznemu omrežju in posebni coni.
Omrežje appletalk je sestavljeno iz posameznega logičnega kabla in mnogokratnega vozlišča. Logičen kabel je sestavljen iz posamičnega fizičnega kabla ali pa iz množičnega kabla. Omrežja appletalk so lahko obstoječa ali pa neobstoječa.
Neobstoječe omrežje je omrežni segment, ki mu je določeno samo eno omrežno število, ki je lahko med 1 in 1024. Prva faza appletalk podpira samo neobstoječe omrežje, ampak praviloma se neobstoječa omrežja ne uporabljajo več toliko, saj so jih izpodrinila obstoječa.
Cone appletalk so logična skupina vozlišč ali omrežij , ki se definirajo, ko omrežni administrator konfigurira omrežje. Za vozlišča in omrežja ni potrebno, da so fizično združena, če pripadajo isti coni appletalk.
Localtalk (angl. LocalTalk) je bil razvit kot učinkovito omrežje, kot rešitev za povezavo lokalnih delovnih supin. Strojna oprema localtalk je vgrajena v Applove izdelke, ki se lažje povežejo s poceni paričnimi kabli. Omrežja localtalk so združena v topologijo vodila, kar pomeni, da so naprave serijsko povezane ena z drugo. Komunikacija med podatkovnim členom localtalk in localtalk dostopnim členom je localtalk link access protocol (LLAP).
Localtalk Link Acces (LLAP) je protokol za dostop do medija, ki se uporablja v omrežjih localtalk, ki zagotovijo najboljše prenose brez napak, ki so bili zasnovani med sistemi appletalk. To pomeni, da LLAP ne zagotavlja, da bodo datoteke dostavljene. LLAP je odgovoren za nadzor vozlišč do fizičnih medijev in dinamičnih podatkovnih členov na naslovih vozlišč.
Ethertalk (angl.EtherTalk) omogoča, da protokoli appletalk delujejo na standardnih koaksialnih kablih etherneta. Omrežni vmesnik dovoljuje priključitev na omrežje po standardu IEEE 802.3 (ethernet). Ethertalk je združljiv z drugo fazo appletalk. Okvir ethernet ima velikost med 64 in 1518 bajti, sam zase pa potroši 18 bajtov.
Tokentalk (angl. TokenTalk) omogoča, da protokoli appletalk povežejo postaje v omrežje po standardu IEEE 802.5 (obroč z žetonom). Tokentalk je združljiv z drugo fazo appletalk.
Attached resorce computer network (angl. ArcNet) je bil sprva razvit za lokalna omrežja. Podjetje Datapoint ga je predstavilo leta 1977. LAN je definiran kot skupina vozlišč, ki komunicirajo med seboj znotraj neke zgradbe oziroma objekta. Omogočanje te komunikacije je bil namen arcneta, ko ga je podjetje Datapoint iznašlo.
Datapoint si je zamislil omrežje s porazdelitvijo računalniške moči, ki operira kot en sam računalnik. Ta sistem je bil definiran kot arc (attached resource computer) in omrežje ki je povezovalo ta vir, se je poimenovalo arcnet.
ArcNet je standard po 802.4. To je vodilo z žetonom.
Arcnet je izginil iz pisarniške uporabe, uporabljajo pa ga v industriji, ker so njegove karakteristike dobre za nadzor. Arcnet je hiter, ima dobro zmogljivost in lahko operira na velikih razdaljah.
Appletalk je arhitektura, namenjena računalnikom Apple. Appleshare se uporablja za skupno rabo datotek in tiskalnikov v omrežju. Localtalk uporablja pristopno metodo CSMA/CD, z ethertalkom je mogoče priključiti Aplle na omrežje ethernet, s tokentalk pa na token ring. V zgodovini je bilo kar nekaj različnih omrežij. Danes se je obdržal ethernet, nekaj malega pa zaseda še token ring in in FDDI. Ostale tehnologije pa se praktično ne uporabljajo več.
Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.